Z Janom sva med službo na hitro vrgla debato, kaj bi počela v soboto pred žurko. Jan bi šel frikat, Žiga tudi, jaz pa sem seveda imela v mislih nekaj bolj alpinističnega. Na koncu sta popustila mojemu navdušenju, in tako smo se podali v Kovinarsko smer!
Mihelič to smer opiše kot eno izmed “prijaznih alpskih presenečenj” in hvali njeno lepoto. No, Mihelič, žal te moramo razočarati – smer se je vmes malo spremenila v podrtijo. Že na samem vstopu nas je zgornja naveza bombardirala s kamni, zaradi česar je že skoraj padla odločitev, da obrnemo. V celotni steni je bila poleg nas samo še ena naveza in to v isti smeri 😀 Sreča, da smer hitro zavije v desno, kar nas je rešilo pred nadaljnjimi izstrelki. V celotni smeri lahko o dobri skali govorimo le v najtežjih dveh raztežajih. Jan je plezal celotno smer naprej, midva z Žigo pa sva prvič plezala skupaj zadaj in prav pasalo je imeti tako super družbo na štantih.
Sledili smo opisom “zluftanega” Luka Murna, ki vedno tako lepo opiše smeri, da bomo verjetno v prihodnje brali samo še njegove opise. Hvala, Luka! Začetni bolder problem smo se lotili kar naravnost mimo prusika. Brali smo, da nekateri ta del splezajo spodaj, kar naj bi bilo nekoliko lažje. Po Murnovem opisu smo prva dva raztežaja združili, v tretjem pa malce zašli, kar je Jana spodbudilo, da je v smeri zabil nekaj štantov. Smer je sicer dobro opremljena, če le slediš pravi poti. Nekaj raztežajev smo uspeli združiti, ker so omogočali daljše plezanje brez pretiranega trenja, poleg tega se nismo podali čisto desno v kotanjo, ampak smo malo prej zavili naravnost navzgor. Prispeli smo do “najlepšega” dela smeri, kjer pa nismo bili pretirano navdušeni – verjetno zaradi tega, ker smo se prej en teden razvajali v Dolomitih in pozabili, kako je plezati po manj kompaktni skali. Po dveh težjih raztežajih smo zadeli pravo prečko in nadaljevali proti izstopnemu kaminu, kjer so vrvi za base jumperje. Na eni skici na internetu je ta kamin označen z oceno I, ampak Miheličeva III se zdi precej bolj točna. Smer je bila krušljiva skoraj povsod, meni pa so se odlomili kar trije veliki bloki v izstopnem kaminu, eden se mi je celo zakotalil na nogo. Z nekaj praskami smo uspešno zaključili s smerjo in nato hitro odhiteli v Gozd Martuljek na zasluženo žurko.
Smo se imeli fino? Ja. Bi šli še enkrat? Hmmm… Gremo naslednjič mogoče raje frikat! 😉
