V lovu za lepim vremenom, sva se s Klemnom (AO Železničar) žrtvovala in v petek “špricala” službo in se odpravila v Kamniško-Savinjske Alpe. V planu je bila Centralna smer v Planjavi (VI+/VI- 200m), potem pa mogoče še kakšna, če bo čas. Zgodnji start iz Ljubljane in dober tempo na dostopu pa sva bila 15 pred osmo že pod smerjo. Nekaj kalkulacije kdo bo začel (saj sva oba vedela, da bo težji raztežaj LOGIČNO, plezal naprej Klemen), priprava opreme in že sva bila v smeri….
Prvi raztezaj (pod balvanom) je bil kar precej moker, malo naju je tudi še zeblo, ampak od drugega raztežaja naprej pa uživancija. Skala je bila večinoma suha, midva sva se segrela in tudi detajl je šel brez problemov (Klemnu itak, jaz sem pa tudi sfajtala prosto čez). Zelo zanimiva smer, sploh težji raztežaj ki poteka čez mestoma malo previsno poko, premore toliko klinov, da bi nama zmanjkalo kompletov, če bi vse vpela. Ta raztežaj se zaključi pod rahlim previsom in ko že misliš, da je plezarije konec, te smer preseneti z vrhunsko Pakleniško skalo, prsti kar vriskajo od veselja, saj ni bojazni, da bi kaj ostalo v rokah. Po dveh urah sva stala na zadnjem štantu in se pripravljala na spust. Oba sva se strinjala, da ob 11ih dopoldne se pač še ne bova vračala (res se ne spodobi 😉 ) in da bova še nekaj splezala, tudi vreme je še sodelovalo.
Po kratki pavzi na Kamniškem sedlu, sva se odločila za Zajedo v Brani (V-/IV 140m). Odvečno opremo sva pustila kar v koči. V prvem raztežaju se nama je pridružila še rahla megla, ki pa je dala smeri poseben čar 😉 Meni so bili najlepši 3,4 in 5 raztežaj (kamin, zajeda in zadnja platka), Klemen pa je najbolj užival v drugem, ki sva ga naredila malo po svoje.
Ko sva ob 16ih sedela pri Jurju, ob pivu, materni dušici (nek šnops) in seveda ogromnem dunajcu in ko se je nebo obarvalo v temno sive barve, sva se strinjala, da sva odlično izkoristila dan, imela dober “tajming” in res uživala. Kot se spodobi, so se že delali plani za naprej 🙂