Precej zgodaj zjutraj poberem Francija in pičiva proti Mangartu. Med potjo se oba strinjava, da malo treme pa imava 🙂 ampak sva kljub temu samozavestna, saj sva smer dobro naštudirala in zbrala kar nekaj informacij. Parkirava na zadnjem ovinku na cesti na Mangartsko sedlo, naloživa opremo in gas….
Pot do vstopa v smer sva najdla brez problema, samo sledila opisu, poleg tega pa je v steni tudi svedrovec, tako da res težko zgrešiš. Bilo je kar hladno in veter je kar dobro pihal 🙂 (30km/h, 9 stopinj), ampak se nisva dala…
Pas gor, komplete, frende, matičarke, ….. “polna bojna oprema”… še dva globoka vdiha in je šlo zares 🙂
Ker sem jaz nazadnje začela Pocarsko, je bil tokrat na vrsti Franci.
Začetna trema je kmalu minila in začela se je čista uživancija… smer je reeees leeepaaaa, razgledi fenomenalni, skala dobra, ni preveč naloženo (sprožila nisva niti enega kamna),… skratka na koncu sva se strinjala, da jo bova toplo priporočala naprej 🙂
Najtežji raztežaj je IV+ in sva ga zlezla brez problemov, saj je tam smer res na gosto navrtana… kasneje sva v kako razpoko porinila frenda, tako, mal za filing in za psiho 🙂
Smer se konča na travah, malo pod Slovensko potjo na Mangart, do vrha sva hodila še kakih 20min, potem pa po Italijanski nazaj do avtomobila…
Res noro lep dan, prekrasna smer in čudovita izkušnja 🙂
Čist navdušena oba 🙂
Tako se dela! Bravo! 😀