V nedeljo 13.3.2022 na lep sončen dan, smo se udeleženci alpinistične šole in skoraj tako obsežno število inštruktorjev, članov AO Domžal, odpravili na prvo skupno turo. Z željo po prvih plezalnih vzponih, ali za nekatere dodatnih, smo jo mahnili kam drugam kot pa proti primorski. Dobili smo se v okolici Ajdovščine. Verjetno lahko rečem da marsikdo ni vedel kam gremo ali kaj nas čaka, saj v vidnem polju ni bilo nobenih višjih skal. Po kratkem deset minutnem sprehodu pa smo le zagledali dve visoki skali sredi gozda. Če je že višina prve bila rahlo vprašljiva, je bila druga toliko višja in je ponujala nekaj višine in izzivov tudi za tiste najzahtevnejše.
Ko smo si ogledali naše »vzpone« in so inštruktorji že začeli napaljevati smeri, smo se udeleženci posedli na travo in prisluhnili par uvodnim besedam ki nam jih je namenila Urška. Beseda je tekla o ekologiji in o odnosu do narave in tistih prebivalcev narave, ki dostikrat nimajo besede. To so seveda živali. Izvedeli smo kaj vse lahko najdemo in kako jim lahko omogočimo mirno življenje, hkrati pa se naužijemo plezarije. Super tema za uvod v turo in opomnik da v naravi nismo sami.
Kmalu smo se razdelili v dve skupini, da so lahko inštruktorji pazili na vsak naš korak in nas usmerjali medtem ko smo plezali in se nekateri prvič srečevali z varovanjem. Mislim da je vsem odleglo, tako tistim ki so plezali in niso vedeli kam postaviti nogo, kot tistim ki so varovali. Vsak je imel možnost »nekoga pocukat za rokav«. Ostali, ki niso plezali pa seveda niso smeli sedeti križem rok. Ta čas so izkoristili za spoznavanje novih vozlov in »afnanje« z štrikom. Naučili smo se še bičev in polbičev vozel, ter njuno uporabo. To smo pridoma izkoristli za » štantanje«na drevesu in visenje v pasu. Skratka nobenemu ni bilo dolgčas. Sledila je kratka malica. Ko smo se podkrepčali je sledila menjava strani. Tako smo vsi probali vse.
Ob koncu pa smo lahko še malo poplezali, predvsem tiste smeri za katere nam je prej zmanjkalo časa in smo jih potihoma hoteli probati.
Dan je hitro minil in počasi je sonce začelo zahajati. Čas je bil da pospravimo štrike. Kdo bi si mislil da je pri varovanju na pol biča štrik tako na tapeti. Zaradi vseh vrtincev in večkratnem premetavanju štrikov je to verjetno trajalo malo dlje, ampak še dobro da nas je toliko tečajnikov.
Sledil je še sprehod do avtov in odhod proti domu. Izbira kraja je bila super, saj smo bili večino časa sami in so nas tako inštruktorji imeli malo bolj na kupu, in tudi sami smo lažje sledili njihovim navodilom. Komaj čakam naslednjo turo in druženje s super ljudmi.