Štirje meseci in dva dneva od zadnjega prispevka na naši strani … je že čas, da to popravim(o).
Zadnja dva meseca nam k sreči ponujata precej snežnega veselja. Sploh, če (turno) smučaš.
Moje/najino veselje na smučeh se je začelo že v prvi tretjini januarja. Kje drugje kot na Veliki planini in v časih, ko prometni kolaps še ni bil tako zelo izrazit, kot nekaj tednov kasneje. Snega je bilo ravno prav za hojo. Za smuko pa ravno toliko, da sem drsne ploskve smuči okrasil z nekaj novimi “drajsami”. K sreči ne preveč hudimi. Je bil vsaj zahod res lep. 😏
Ostale turni zavoje sem rezal na sosednjih bregih. Enkrat na Krvavcu, po tem, ko sva ob prvem dnevu Velikoplaninskih prometnih katastrof na Raku pravilno ugotovila, da iz tiste moke ne bo kruha. Gneče tam gori je bila neprimerljivo manjša, smuka verjetno prav tako. Zahod spet za dol past. Naslednji dan sva vstala ob ranejši uri. Da se je dalo na Ravneh normalno parkirali se gre zahvaliti tudi slabšemu vremenu. Je bil pa zato pršič v Tihi dolini toliko boljši.
Prve turne zavoje v novem letu sva z Urško naredila na Menini planini. In se tudi kot prva vpisala v vpisno knjigo pri koči. 🤪 Ne bi bilo tako, če bi bilo vreme lepše. Zaradi poznega, skoraj opoldanskega štarta, sva tokratni smuk zaključila v umetni svetlobi.
Končno sem spet videl kamniške gorske lepotce in lepotice od blizu – z Vrha Košutne. Dan je bil fenomenalen – vreme kot naročeno, pa še špuro sva povlekla. Smuka fantastična, pršiča do kolen, obilno sneženje pa je poskrbelo, da sva z Dušanom prismučala vse do avta. Čakal naju je nedaleč stran od gondole za Veliko planino. Uf … kakšen dan!
Čar vremena – naslednji dan mraz in megla. Tokrat na Lepenatki. Špura smo še našli, drugega ne, še najmanj razgleda. Smuke ne bom preveč hvalil – razrito in skorjasto. Še vedno pa precej bolje kot ostati doma.
Menino sva z Urško raziskovala še enkrat. Tudi tokrat z Okroglega. Smuke, enako kot pred dvema tednoma ni bilo veliko, kar je pa je bilo, je bila pa za ponavljat še in še. Ker sva bila tudi tokrat že kar pozna (sva naredila “lep” krog po planini), sva vseeno ostala pri le enem poizkusu.😢
Prejšnjo nedeljo sem si privoščil pa še solo ježo oz. smuko s Konja. S prečenjem celotne Velike planine. Zjutraj ob prvem svitu sem štartal v Krivčevem, s smučmi na nahrbtniku. Na noge sem jih pripel malo pod Podkrajniku in čez celo planino oddrsal do Konjščice. Do Dola je bila smuka (pre)kratka, nato pa spet v klanec na planino Rzenik in čez njo na Konja. Smuka do planine Rzenik je bila komaj vredna omembe, trda skorja, meter pršiča, pa meter spihanega … kar borba. Od planine do Dola je šlo precej lažje. Ne pa hitreje, strm in precej gost gozd da smučarju kar dela. Do avta po poti vpona. Vmes sem še nekega nesrečnega turnega smučarja🤕 pospremit v helikopter, so mi pa zato njegovi kolegi skrajšali pot in me prijazno zapeljali z Raka do avta.
So bile tudi že ideje za led, a ga je tik pred zdajci odplaknilo🥵. Upam, da ga kmalu spet kaj naplavi🥶.