Že naslovna slika pozornemu bralcu pove, da je bila tura uspešna. A ni fino, ko se (so)plezalka/(so)plezalec takole prismeji na sidrišče? 😉
V soboto, 17. dne zadnjega poletnega meseca, sva nasmejana v Grintovčevemu stebru uživala z Vesno (AOŽ). Lep dan, fina skala, lepa linija in še kaj je botrovalo, da je vzpon, skoraj na sam vrh očaka Kamniških planin, potekal gladko in v zadovoljstvo obeh članov naveze. Nekoliko preveč gladek je bil zgolj detajl smeri, a sva tudi ta preizkus prestala – sicer z malenkost zmanjšano hitrostjo premikanja, a nič ne de. Sva pa zato zloglasni kamin soglasno pohvalila in po njegovem koncu nadaljevala proti vrhu stene. Sprva s cca. 100 metri pripadnika dežele z one strani Trojan, nato z vrvjo vpeto v varovalo (3 raztežaji). Tudi slednje plezanje je lepo, čeprav mestoma nekoliko delikatno. Vsekakor oba priporočava podaljšek in vzpon preko cele stene, kjer je zapelo tudi kladivo.
Po hitrem spustu do Češke koče, kratkemu oddihu in vožnji, sva prispela domov ravno, ko je šefica iz pečice vlekla pico. Za obliznit dober zaključek ture! Hvala, hvala, hvala. 🙂
Za Vesno je na našem ferajnu tako lepo poskrbljeno, da res ne vem kaj še čaka…😛😁😁