V petek sva se z Jakom pridružila Alešu I. in njegovi druščini na njihovem tradiconalnem druženju v Koči pri Krnskih jezerih. Zaradi poznega odhoda od doma in daljšega usklajevalnega sestanka v bovški Črni ovci, smo s hojo pričeli šele nekaj po polnoči. Začetna vnema nas je iz Lepene poslala na napačno pot in čas dostopa do koče se je precej podaljšal. Od načrtovanega druženja seveda ni bilo kaj dosti – smo bolj ali manj takoj zaspali. Zjutraj smo se mi trije precej s težavo (ob)držali prvotnega načrta ter se na smučkah odpravili proti Bohinju. Do Komne je šlo super – lepa sled in še lepši razgledi. Od Komne naprej pa ni šlo več tako gladko. Cilj je bil Vogel in smučanje do Ukanca po Žagarjevem grabnu – Triglavska magistrala pač. Ker pa smo Magistralo že prehodili in seveda vedeli več(!!), smo po zemljevidu izbrali drugo pot (krajšo, lažjo,…). Od smučanja seveda ni bilo kaj dosti, je bila pa dobra vaja za moč, vzdržljivost in predvsem potrpljenje. Ko smo prišli do mesta za spust, se je začel gosto poraščen, za smučanje popolnoma neprimeren gozd. Žagarjev graben pa smo ujeli šele v zadnjem delu, kjer ga že prečijo številni potoki, ki kot hitrostne ovire poskrbijo za počasno vožnjo. V Bohinju nas je pobral Aleš J. Hvala Aleš!
Sinoči pa sva z Alešem izkoristila dobre snežne razmere in svetlobo polne lune za Begunjščico. Po centralni gor in Šentancu dol. Na parkirišču je bilo vsaj še dvajset avtomobilov.