Včeraj sem plezala v Triglavu, z Maticem Grojzdkom (AO Kamnik) sva se zagnala v Helbo. Pričakovala sem uživaško plezarijo po pretirano nabiti klasiki, naaa, pa me je zopet pošolalo! Precej utrujena od celega plezalnega tedna se nekako nisem počutila prav nič uživaško ob plezanju po trhlem triglavskem kamenju ob zvoku granat iz vrha stene. Na srečo pa je Matic preklopil v ‘Dolomiti mode’ in svoje cuge res suvereno zarinil. Tudi ta težek cug je prišel na njega in tokrat nisem imela prav nič proti. Je pa ta cug en tak fenomenalen bolderček, kjer zbašeš noge visoko v plato, pri kolenu z levo roko na dol zakrimpaš eno malo šalčko, z desno se pa stegneš daaaleč navzgor na veliko šalco. Res fajn! Mi je bil pa za glavo tko res težaven naslednji cug, ki je prišel name… Taka trhla, mal previsna široka poč, ki je kar ni hotelo biti konec, pa ruzak na ramah, pa drama… Sem rabila en konkreten pogovor sama s sabo v stilu: ‘Varno je, varno je, varno je…’ 😀 Šele zadnji cug sem se sprostila in zares začela uživat plezarijo, ki jo ponuja Helba. Na polici Skalaške sva ugotovila, da ni časa, da bi šla do vrha, tako da sva na moje veliko veselje z abzajli odbrzela v dolino. To je to, še en fajn dan v hribih! Zaradi konkretne dehidracije po celodnevnem švicanja v steni pa je imelo tudi tisto pivo v dolini tokrat naravnost neverjeten efekt… 😀
1,4K
Bravo Šusti, lep cilj.