Prejšnji teden sva se z Andrejem T. odločila, da izkoristiva lepe dneve in v četrtek sva se podala v severno steno Velike Mojstrovke, smer Steber revežev (V-/IV+, 500m). Na dostopu sva srečala še navezo, ki je šla plezat smer Debelakove. Dostop je bil meni najmanj ljub del ture, kotel/melišče pod Kovinarsko je dokaj zoprn, tam se je bilo potrebno izogniti še enemu snežišču (gre brez opreme, obvozili smo ga po zgornji strani, potrebno previdno poplezati čez krušljiv svet).
Vstop najdeva brez problema, navezana preplezava prvi kaminski cug, nato se razveževa in poplezavava do prvih belih plošč (štant na polici pod očitno črno strehico). Od tu naprej lepo slediva Miheličevem opisu in skici, ki sta se nama zdela jasna. Edini pomislek občasno sprožijo dolžine raztežajev, nekateri so dolgi skoraj 60 metrov. Ampak se lepo izide, kljub mrzličnem kričanju, da je sam še pet metrov štrika! 🙂
Štanti so nabiti, smer pa tudi dokaj dobro. V zgornjih belih platah (IV+) moraš biti sproščen z malo manj varovanja. Možnosti nameščanja tam ravno ni, če pa ne ujameš čisto prave linije, lahko še zgrešiš kakšen obstoječ klin 😀 Ker sva se odločila za originalno Miheličevo varianto, sva do zgornje zajede (V-) prišla iz desne strani. V pomoč pri orientaciji je podatek, da prva zajeda, pod katero sta dva rdeča profilca, ni prava. Pot moraš nadaljevati levo po prečki do naslednje zajede 😉 Pred to zadnjo prečko je tudi edini del, za katerega nisem sigurna, da sva ujela pravo linijo. Krušljiva petka?! Ajajaj, tega ni bilo na sporedu 😀 Zajeda je kar konkretna petka, klinov pa kolikor hočeš.
Na rob stene sva priplezala po dobrih 5-ih urah. Sledila je še skromna malica in spust na Vršič. Bil je čudovit dan, idealen za uživanje v samoti in tišini. Vrhovi VM so zaradi delovnega dneva samevali, bolj popularna MM pa se je zaradi pozne ure že izpraznila. Edini človeški glas je občasno prišel iz višjih raztežajev sosednje Debelakove.