14. junija so Niko, Bojana in Marko odpotovali v Huaraz, mene so pa prosili, da kolikor toliko sproti obveščam kaj se jim dogaja:
————————————
Niko, 30. junij:
Naša odprava je zaključena. Zelo smo zadovoljni z dosežki in ocenjujemo, da smo v teh pogojih, sestavi in z opremo dosegli svoj maksimum. Osvojili smo še tehnično zahtevno Yanapaccho 5.460 m in Pisco 5.760 m, ki pa nas je edini razočaral s slabo vidljivostjo na vrhu. Sicer smo upali na Chopicalqui, a letos to ni bilo mogoče. Pot na goro je prenevarna in uradno zaprta. Najbolje je razmere pojasnil dobro obveščeni lokalni vodič, ki je rekel, da se vremenske razmere prehitro spreminjajo. Tako se v zelo kratkem času sneg zelo zmehča in ledenik se hitro premakne. Ponoči greš lahko v dobrih razmerah na vrh, ko pa se vračaš, se razpoka poveča in ni vrnitve. Helikopterjev tu ni. Na Yanapaccho smo se odpravili v torek v rahlem sneženju z ovinka 42. Na začetku smo srečali Poljake, ki so razočarani obrnili na 5.100 m, čeprav so imeli s seboj lokalnega vodnika in dva nosača. Mi smo vse nosili sami. Ob jezercu na 4.850 m smo postavili šotor in v sredo zgodaj zjutraj ledeniško navezani krenili proti vrhu. Na polovici poti smo opazili pikice. Izkazalo se je, da so to naši slovenski alpinisti, ki so pristopili po poti po vodničku. Ker je bilo prestrmo, da bi postavili šotor, so noč zasilno prebivakirali in zjutraj šli proti vrhu. Ledenik se od 45° proti vrhu strmo vzpenja in doseže do 65°. Ko smo prišli do krajne poči, smo se iz ledeniške naveze prevezali v klasično varovanje in vrh osvojili s pomočjo lednih vijakov in snežnih sabelj. Veselje na vrhu je bilo nepopisno. Ta dan je na vrhu Yanapacche stalo samo šest Slovencev, ki je spontano zapelo Zdravljico. Dol smo abzajlali in nato odšli proti koči Peru 4.680 m pod Piscom. Ker z Markom sicer v senci nisva nosila očal, sva imela ponoči blago obliko snežne slepote, ki pa je k sreči zjutraj minila. Naslednje jutro smo se sprehodili do Lagune 69 in v petek zjutraj spet z našimi kolegi alpiji osvojili še Pisco, kjer je Bojana dosegla svoj še četrti višinski rekord. Potem še 2.100 m sestopa v dolino s skupaj 50 kg na hrbtu nazaj v civilizacijo.
————————————
Niko, 24. junij:
“V gorah bo snežilo in pihalo, zato smo se kljub utrujenosti odločili, da izkoristimo zadnji dan lepega vremena pred zasluženim počitkom. Tako smo naročili prevoz ob 2 uri zjutraj k jezeru Llaca s ciljem v enem dnevu osvojiti 5.686 m visoki Valunuraju. Ko smo se zvečer slišali z Dejanom, smo izvedeli, da so naročili taxi ob 1:30 z istim ciljem in smo se zmenili, da se na gori srečamo, če bo priložnost. Ko smo se mi zjutraj pripeljali do vstopa v park, so bila velika železna vrata zaklenjena, tako da avto ni mogel naprej. Pred vrati je bil parkiran taxi. Šofer je povedal, da je pred 20 minutami odložil tri Slovence in da jih bo počakal do 15 ure, ko naj bi se vrnili z gore. Preplezali smo vrata in podaljšali pristop za 1:15 hoje in 300 višincev. Srečali smo se na Morena Campu 4.946 m. Alen se ni počutil dobro, zato je šel bolj počasi, Dani, Marko. Dejan, Bojana in Niko pa smo okoli 10 h osvojili vrh. Zaradi daljše poti smo naredili kar 1.640 višincev in 16 km, kar je na tej višini kar naporno. “
————————————
Niko, 21. junij:
“Druga faza aklimatizacije je za nami. V ponedeljek smo pristopili do koče Ishinca in prespali na 4.350 m. Že ob prihodu v kočo nam je mlada oskrbnica Nadja, sicer iz Bergama, Italija, povedala, da še nikomur letos, kolikor je njej znano, ni uspelo stopiti na vrh Toclarajuja, ker so razmere prenevarne. V torek smo zgodaj zjutraj osvojili Urus Este, 5.420 m. Plezanje je bilo zimsko, saj je zaradi obilice snega to čisto druga gora kot pred dvema letoma. V sredo smo se opogumljeni podali še na Ishinco, 5.530 m. Normalke, Severozahodne smeri se letos ne pleza, ker je toliko snega, da se da prečiti po bližnjici med seraki. Smer je rahlo zahtevnejša, zato pa precej krajša. Osvojili smo jo v 4:30 ure. Začeli smo kot zadnji od štirih mednarodnih navez ob 3:30, saj smo hoteli stopiti na ledenik ob svitu. In stopili na vrh kot prvi. Sestopili smo po jugozahodnem grebenu in res uživali. Zdravje in počutje je odlično. “
“V koči Ishinca smo srečali tudi kamniško celjsko odpravo, Dejana, Danija in Alena in iskali variante, da združimo moči. Npr. da zgazimo Chopicalqui, če se snežne razmere ne izboljšajo. Zaenkrat smo imeli fantastično vreme. Sedaj pa napoved ne obeta več. Bojana je tudi dosegla dva višinska osebna rekorda in upamo še na več. “
————————————
Niko, 17. junij:
“Ekspedicija je uspešno pripotovala v Huaraz. Takoj smo osvojili Laguno Wilcacocha, 3.750 m. Danes pa smo si ogledali ruševine Wilcahuin, ki so izhodišče za vzpon do jezera Laguna Ahuac, 4.560 m, 1.180 višinske razlike. Vzdušje v moštvu je odlično. Vsi smo zdravi in aklimatizacija poteka po načrtih. Jutri gremo še do Lagune Churup. Potem pa do koče Ishinca in na prve 5000+. Počo pravi, da je aprila in maja močno deževalo in je v gorah ogromno snega. Trenutno Chopicalqui še ni prehoden. Upajmo, da bo sonce sneg predelalo in se bo pot odprla.”
“Od jutri do petka gremo na Ishinco. Bomo videli, kaj se bo dalo splezat. Upamo na Urus in Ishinco. Če Toclaraju ne bo možen, bomo prej nazaj. Počo je rekel, da se je lani dalo normalno po desni.”
Čestitke!