14. junija so Niko, Bojana in Marko odpotovali v Huaraz, mene so pa prosili, da kolikor toliko sproti obveščam kaj se jim dogaja:
————————————
Niko, 24. junij:
“V gorah bo snežilo in pihalo, zato smo se kljub utrujenosti odločili, da izkoristimo zadnji dan lepega vremena pred zasluženim počitkom. Tako smo naročili prevoz ob 2 uri zjutraj k jezeru Llaca s ciljem v enem dnevu osvojiti 5.686 m visoki Valunuraju. Ko smo se zvečer slišali z Dejanom, smo izvedeli, da so naročili taxi ob 1:30 z istim ciljem in smo se zmenili, da se na gori srečamo, če bo priložnost. Ko smo se mi zjutraj pripeljali do vstopa v park, so bila velika železna vrata zaklenjena, tako da avto ni mogel naprej. Pred vrati je bil parkiran taxi. Šofer je povedal, da je pred 20 minutami odložil tri Slovence in da jih bo počakal do 15 ure, ko naj bi se vrnili z gore. Preplezali smo vrata in podaljšali pristop za 1:15 hoje in 300 višincev. Srečali smo se na Morena Campu 4.946 m. Alen se ni počutil dobro, zato je šel bolj počasi, Dani, Marko. Dejan, Bojana in Niko pa smo okoli 10 h osvojili vrh. Zaradi daljše poti smo naredili kar 1.640 višincev in 16 km, kar je na tej višini kar naporno. “
————————————
Niko, 21. junij:
“Druga faza aklimatizacije je za nami. V ponedeljek smo pristopili do koče Ishinca in prespali na 4.350 m. Že ob prihodu v kočo nam je mlada oskrbnica Nadja, sicer iz Bergama, Italija, povedala, da še nikomur letos, kolikor je njej znano, ni uspelo stopiti na vrh Toclarajuja, ker so razmere prenevarne. V torek smo zgodaj zjutraj osvojili Urus Este, 5.420 m. Plezanje je bilo zimsko, saj je zaradi obilice snega to čisto druga gora kot pred dvema letoma. V sredo smo se opogumljeni podali še na Ishinco, 5.530 m. Normalke, Severozahodne smeri se letos ne pleza, ker je toliko snega, da se da prečiti po bližnjici med seraki. Smer je rahlo zahtevnejša, zato pa precej krajša. Osvojili smo jo v 4:30 ure. Začeli smo kot zadnji od štirih mednarodnih navez ob 3:30, saj smo hoteli stopiti na ledenik ob svitu. In stopili na vrh kot prvi. Sestopili smo po jugozahodnem grebenu in res uživali. Zdravje in počutje je odlično. “
“V koči Ishinca smo srečali tudi kamniško celjsko odpravo, Dejana, Danija in Alena in iskali variante, da združimo moči. Npr. da zgazimo Chopicalqui, če se snežne razmere ne izboljšajo. Zaenkrat smo imeli fantastično vreme. Sedaj pa napoved ne obeta več. Bojana je tudi dosegla dva višinska osebna rekorda in upamo še na več. “
————————————
Niko, 17. junij:
“Ekspedicija je uspešno pripotovala v Huaraz. Takoj smo osvojili Laguno Wilcacocha, 3.750 m. Danes pa smo si ogledali ruševine Wilcahuin, ki so izhodišče za vzpon do jezera Laguna Ahuac, 4.560 m, 1.180 višinske razlike. Vzdušje v moštvu je odlično. Vsi smo zdravi in aklimatizacija poteka po načrtih. Jutri gremo še do Lagune Churup. Potem pa do koče Ishinca in na prve 5000+. Počo pravi, da je aprila in maja močno deževalo in je v gorah ogromno snega. Trenutno Chopicalqui še ni prehoden. Upajmo, da bo sonce sneg predelalo in se bo pot odprla.”
“Od jutri do petka gremo na Ishinco. Bomo videli, kaj se bo dalo splezat. Upamo na Urus in Ishinco. Če Toclaraju ne bo možen, bomo prej nazaj. Počo je rekel, da se je lani dalo normalno po desni.”
