Prejšnji vikend sem se še tretjič zapored udeležil vipavske stotke, 107km dolge in dobrih 5000 višinskih metrov težke ultra trail tekme.
Na podlagi izkušenj iz prejšnjih dveh izdaj in dejstva, da sem mesec dni pred tem uspešno opravil s 100 milj Istre, sem pričakoval, da bo šla tekma gladko. Napaka! Vsaka tekma pomeni novo borbo s samim seboj in do ciljne črte sto kilometrov dolgega ultramaratona ni kljub izkušnjam nič manj korakov, kot jih je bilo nekaj let nazaj.
Organizatorji prireditve UTVV se pridno promovirajo, tako da dogodek postaja vse vidnejši tudi na evropskem trail zemljevidu. Lani je bilo na štartu “stotke” okoli 80 tekačev, letos že skoraj 230 iz več kot dvajsetih držav.
Načrtno sem štartal z rahlo zavoro nekje na zlati sredini in nato prvo tretjino tekme počasi prehiteval, dokler nisem po spustu z najvišje točke proge, Malega Golaka (1495m), padel v krizo, ki je trajala še dolgo v sredinski del proge, ki se po kraškem robu vije v smeri Nanosa. Sredi dneva je soparno vročino pregnal močan naliv s sodro, ki je poskrbel za težke razmere (hlad in spolzka podlaga). Kljub številčni udeležbi sem večino drugega dela odtekel sam. Težko je držati enakomeren tempo, bolečine postajajo vse hujše, razpoloženje vseskozi niha, s to težavo se bržkone sooča vsak pred-glavninski tekač. Finalni vzpon na Nanos po devetdesetih kilometrih nabiranja kisline v mišicah je kot vselej predstavljal hud psihičen zalogaj, sledil je le še dobrih ducat kilometrov dolg spust do cilja v Vipavo, to pot že s čelno svetilko na glavi.
S časom 16 ur in 50 minut sem sicer zaostal za lastno lansko in predlansko časovnico, a nič ne de: da so bile razmere za tek letos res težke, priča dejstvo, da so bile tudi časovnice ostalih tekačev mnogo počasnejše kot v preteklih letih. Končno 26. mesto med cca 225 tekači je precej boljše, kot sem pričakoval. Tisočkrat hvala Moniki in Žanu, ki sta me spremljala ob progi, kot tudi Petri, Sergeji in Klemenu, ki so me vzpodbujali zadnji del trase. Takšen podvig brez prave ekipe je misija nemogoče.
