Vikend v Dabarcih

Instant akcije postajajo že skoraj po pravilu najboljše. In nič drugače ni bilo tokrat.

Zgodba gre nekako takole …

V sredo pobaram Urbana, če bi šel kaj plezat v petek. Kakopak me je prehitel in se dogovoril že z drugim soplezalcem, obenem pa omenil, da Andrej navija za Dabarske kukove čez vikend. Vzeto na znanje, ki smo ga v četrtek na stenci še dogradili. Vmes smo železničarjem še ukradli tečajnico Vesno ter dodali še nadobudno Urško (t.i. “prikolico”).

V petek okoli 23. smo s srebrno puščico krenili iz Ljubljane. “Krivdo” za pozen odhod lahko naprtimo Andreju oz. njegovemu delodajalcu. Nekaj ur parkiramo sredi ničesar/travnika, postavimo šotora ter popadamo v spanec. To se je zgodilo okoli 4. ure.

Kakor smo zaspano končali petkov večer, smo enako začeli sobotno jutro. Le da s super razgledom na stene nad našim šotoriščem, zaradi česar so nas prsti še bolj zaščemeli. Zaradi suhih grl smo za začetek izbrali smeri ob rezervoarju vode, ki so izpadle več kot primerne za plezalno ogrevanje. Tako sta Andrej in Urban zagrizla/zapila v Cuba Libre (6a+, 90 m), moja malenkost z Urško in Vesno pa v sosednjo Rolling Stones (5b, 80 m). Prva naveza je bila nekoliko hitrejša in vstopila (in izplezala) še v Il Risveglio dei Mascherini (5c, 95 m). Po okrepčilu smo se zapeljali nekaj km južno do Kuka od Korita (Ogo, Urška, Vesna preplezali Bibl und Bubl (5a, 105 m)) in Rujičinega kuka (Andrej, Urban preplezala Ma Jo (6a, 150 m)). Za konec plezalnega dneva je sledilo še pivo s tremi Radovljičani, za konec pravega dneva pa instant makaroni (ostalimi iz Sottogude) z dodatkom hmeljevega napitka.

Nedeljsko jutro začnemo z zajtrkom in pospravljanjem šotorov, nadaljujemo pa z vožnjo do Baških Oštarij, od koder krenemo proti Božinemu kuku. Urban, Vesna in Andrej se napotijo proti in čez Lazaro (6a, 220 m), z Urško pa proti dvema nižjima smerema. Slednji sta obe odbili najin napad (#prokleteplate). V senci košate bukve še pomalicamo ter se odpravimo proti domu. Vožnja bi bila brez sladoleda na črpalki popolnoma dolgočasna.

Epilog: Plezalni vikend je več kot uspel. Predvsem v družabnem smislu. V Dabarcih najdemo “kamp”, ki je resnici na ljubo zgolj prostor določen za taborjenje (ki stane 3 € na osebo na noč – s samoprijavo). Poskrbljeno je za vodo, odvajanje blata (v precej osnovni obliki) in za mir pred rangerji. Urejenih je nekaj kurišč, ob največjem pa smo se zvečer družili s praktično celotno slovensko zasedbo. Posledično smo se precej nasmejali, poklepetali ter si izmenjali kopico prigod in anekdot. Sposojena tečajnica se je pa po njenih besedah tudi imela fino – tako, da jo bomo še kdaj ukradli – seveda lahko pripelje še kakšno. =D

Še zadnje slovo (za ta vikend).