Po zelo prijetnem četrtkovem treningu z Majo in Andrejem v družbi domžalskih frikotov in florjanom do pol polnoči se za naju z Urbanom noč še ni končala. Tokrat sem vozila jaz, kar je precej pripomoglo h komično-napeti situaciji a sva klub temu okoli enih varno parkirala v Tamarju. Budilka je nehvaležno pokazala, da se bodo najini možgani (in mišice) obnavljali vsega skupaj dobre tri ure, zato sva se predala polsnu v hladnem objemu noči pod velikanko. Ker je pač težko razmišljat toliko vnaprej sva namesto zajtrka pozobala vsak pest orehov in se zagnala po dolini navzgor.
Že pred šesto sva se torej navezala v še lepo narejeni Skriti slap, čeprav šumljanje potočka ni ravno vzbujalo najboljšega občutka. Izkazalo se je, da se s potočkom soočiš le v delčku 2. cuga, kar ni preveč otežilo plezanja.
Za centralnega sva precenila, da se bo naredil tudi drugo leto, sva pa zato zarinila v desnega (jaz že drugič letos) in ga suvereno potegnila do vrha, potem pa sva jo po hitrem postopku podurhala v dolino, saj so naju že čakali čisto posvetni opravki. Kot edini predmet zaustavitve tega diranja v Ljubljano se je točno opoldne izkalala gostilna Gaia v Lescah s pico, kjer sva si privezala duši (tokrat celo brez piva).
Naj izrazim svoje navdušenje nad – visokim temperaturam navkljub – res fajn razmerami (desni je bil narjen še bolš kot tisti vikend pri -15) in obžalovanje, da je za to sezono pri nas konc.
Imejte fajn teden:)