Ta vikend je potekala v Zagorju tradicionalna drytooling akademija v organizaciji Vilija Gučka… Zbrala se je lepa mednarodna zasedba, 10 Srbor, 2 Hrvata, 8 Slovencev… V soboto se je plezalo v Znojilah. Kljub temu, da se razpon ocen konča že pri 8, smo se tudi tisti, željni težjih ocen, pošteno namatrali, Vili je namreč ob delanju plezališča skušal čim bolj ohraniti plezanje zgolj po naravnih razčlembah in potrebno je bilo ogromno občutka pri zatikanju. Zelo je navijalo predvsem v glavo. Pa marsikatera smer si zasluži vsaj kak plusek več! Zvečer je sledilo super motivacijsko predavanje Janeza Svoljška. V nedeljo sta se naredili dve ekipi, tista z željo po plezanju lažjih smeri, je ostala v Zasavju, mi naduvanci pa smo odšli v Begunje. Jaka, Nace in Mario so splezali pošteno navijaško devetko po robu luknje (Jaka ponovno, ker je zadnjič prijel za štant). Z Mariotom sva zaprojektirala res hudo linijo po stropu, ki se imenuje Rainbow therapy, D11 (smer je bojda dobila ime po bližnji psihiatrični bolnišnici in tamkajšnjih prebivalcih, najbolj priviligirani so tisti na rainbow terapiji, beri, prejemajo vse sorte tabletk, različnih barv,…). Mario je naredil res dober poskus na flash, pa mu je v steni obtičal cepin, za ponovni poskus pa ni imel časa. V isti razpoki je obtičal tudi moj cepin, vendar v tretje gre rado in je šlo do vrha. Je pa kar dobro ubila ta Rainbow terapija, na poti domov sem komaj držala volan… Nekaj fotk od danes tule (https://drive.google.com/drive/folders/0Bx3sF9a6jDGVMXBlMDRteGVhRzg?usp=sharing), včeraj pa žal nisem uspela nič pametnega pofotkat… V glavnem, spet super drytoolaški vikend, komaj čakamo začetek tekem!