Včeraj sva bila z Urbanom dogovorjena za jutranjo plezarijo v severni steni NŠG. Na Vršiču naju je presenetil mraz in močan veter, zato sva spremenila cilj in po vodničku izbrala Jeseniško smer, 150 m, V+ (oziroma nekoč se je ta smer bojda imenovala smer pastirja Jozla), da bi naju jutranje sonce v steni vsaj malce ogrelo. Kar nakaj časa sva iskala vstop v smer, saj sva pod steno prišla iz druge strani, kot je bilo napisano v vodničku, in ob tem praktično cel prvi cug izpustila. Plezanje je potekalo gladko, čeprav sva se glede na slabo skico morala v smeri kaj nekajkrat vprašat, kje bi plezal pastir Jozl, če bi bil zdajle tule z nama 😀 Na vrhu smeri naju je presenetilo dejstvo, da v resnici nisva na samem vrhu NŠGja, ampak na sosednjem stolpu. Ker naju je ovijala megla, sva se odločila za abzajl po smeri, ki je tudi potekal gladko. Se je pa zapletlo pri sestopu, ki je trajal precej dlje kot načrtovano, saj se je melišče nenadoma končalo, sledilo pa je lomastenje skozi 500 metrov rušja 😀 Ampak grem stavit, da je tudi pastir Jozl sestopil po tej poti! 🙂