Noviteta, ki je prišla z letošnjo alpinistično šolo, je t.i. mentorstvo. Sama sem se te ideje razveselila, saj se težko prilagodim časovnicam skupnih tur, hkrati pa bi z veseljem poplezala s tečajniki. Torej odzvala sem se na Ogotov mail za mentorja. Kmalu sem v tabeli našla imeni dveh tečajnikov, ki mi jih je dodelil – Saša in Gregor. Nobenega nisem poznala od prej, ampak kaj hitro, že začetek avgusta, smo se skonektali po Mesendžerju in se začeli dogovarjati za prvo turo. Za par tednov so jo sicer odložili dopusti in bolezni, konec avgusta pa smo se le našli in se dogovorili za navrtanke, kot je bilo priporočeno s strani vodje šole (in meni zelo pogodu, ob vsej hribovski nevplezanosti).
Prvo smer je zaznamovala kava… Že pri avtu je Gregor namreč napovedal, da ima s seboj tudi kavo za vse. Ob tem sem si predstavljala, da v svojem prevelikem ruzaku tovori termovko s kavo… Izbrali smo si Veliki vrh, smer Valček, 5b. Veliki vrh slovi po dobro navrtanih smereh v odlični skali, kar je pomenilo, da nas čaka čista uživancija. Pod steno smo malo povadili zatikanje frendov, ko pa smo zaznali, da se bližajo še drugi plezalci, pa smo se hitro zapodili na steno, da se ne bi gužvali po štantih. Napredovali smo hitro, sploh Saša je plezala tako, da sem komaj sproti pobirala štrik. Za zadnji, najtežji raztežaj smo najprej tuhtali, če bi pogoljufali in zavili na lažji izhod v leve smeri, ampak ker sta se tja odpravljali že ostali dve navezi, smo raje izplezali po originalni liniji na stoplič v desno. Tako je bil vrh na stolpiču samo naš in Gregor je napovedal čas za kavo. Samo debelo sem pobuljila, ko je iz ruzaka potegnil gorilnik in džezvo. In skuhal odlično, pravo, turško kavo, ter nam jo postregel v kozarčkih, ki jih je prav tako tovoril s seboj. Spili smo jo ob prekrasnem razgledu. Čista uživancija!
Našo drugo smer so zaznamovali diamantki… Če ne veste kakšni, si odprite novi vodniček Moderne večraztežajne smeri. Diamantki pomenijo lepo smer v dobri skali in že po prvi skupni plezalni izkušnji smo se odločili, da nas zanimajo le smeri s tremi diamantki. Saša je predlagala, če bi si izbrali smer Med oblaki v Planjavi, ki ima tri diamantke in je opredeljena kot S1, kar po definiciji, ki je podana na začetku vodnička, pomeni, da je razdalja med svedrovci takšna kot v plezališčih. Tako smo minulo nedeljo zgodaj zjutraj odšli pod JV steno Planjave. In razočarani ugotovili, da je Med oblaki mokra. Ampak na srečo je čisto zraven še ena podobna smer, ki sta jo prav tako navrtala zakonca Relja, Tračarije 5c. Ta ima sicer en diamantek manj in nosi kategorijo S2, kar po definiciji pomeni, da je razdalja med svedrovci nekoliko večja, vendar praviloma ne presega 5 m. Ampak ta S2 se je hitro izkazal za larifari, saj je bila smer mestoma mokra, pa še spregledala sem en sveder. Pri 20 m lufta pod nogami bi ob padcu krepko pristala v podnu, tako da me je pošteno napsihiralo. Ampak nazadnje je bilo vse ok, lepo smo napredovali, pa v drugi polovici se je smer lepo posušila.
Lep in markanten je bil tretji cug, ki ga zaznamuje najprej prekrasna kompaktna plata, v zgornjem delu pa pošteno krušljiva prečnica v levo, ki pa je dobro zavarovana. Medtem ko je Saša plezala plato, je od veselja in užitka vriskala, ”Jaa, to so ti diamantki!”, jaz pa sem ji napovedala, naj počaka z diamantki, dokler ne pride do štanta. Ampak tudi po krušljivi prečnici smo bili vsi vzhičeni od lepote smeri. Za zadnji cug smo se odločili malce pohiteti, saj so se začeli nabirati oblaki. Vendar se je moj del plezarije tu zataknil. Najprej je šlo lepo, na vrhu me je pa pošteno napsihiralo, saj sem morala preko enega podrtega bloka in samo molila sem, da bo ostal na mestu in ne zasul mojih soplezalcev. Po še bolj podrtem grebenu, in zadnjim varovanjem več kot 10 m pod sabo nisem in nisem našla štanta, ki je bil vrisan na skici (dva XX menda pomeni navrtan štant?). Tako sem se na koncu odločila za najdebelejše možno, a še vedno dokaj tanko rušje, za katerega sem ponovno zmolila en oče naš, naj se ne zruva. In zraven preklela skico in vrise in diamantke in S2 in dejstvo, da nisem vzela kladiva, ker naj ga ne bi potrebovala, saj je to kao orto navrtanka. Ampak ponovno, Saša in Gregor sta izplezala brez težav. Na vrhu sta se nam pridružila še Benjamin in Andraž, ki sta plezala sosednjo smer. Čeprav se nismo poznali, smo se takoj zaštekli in odločili, da s skupnimi močni poiščemo sestop. Po vodničku naj bi ujeli lovsko pot na levi, po kateri naj bi sestopili do vznožja smeri. Ampak te poti ni bilo. Fantje so odprli raznorazne aplikacije na telefonu in našli planinsko karto z vrisano potjo. Najprej smo se lovili, ker nas je GPS metal desno in levo, nato pa se le ustalili na pravi liniji med rušjem. Ob nadaljevanju pa ugotovili, da to v resnici ni pot, temveč abzajl pista. Tudi OK, smo se je zelo razveselili, spraševali smo se le, kaj bi bilo, če bi GPS poti sledil tudi kak planinski pohodnik. Kavo smo imeli tokrat planirano ob vznožju smeri, ampak ker je začelo rositi, smo se odločili, da se ji tokrat odpovemo. Torej v drugo brez kave in tudi diamantki so malce razočarali, ampak zaradi dobre družbe vseeno čista uživancija! Iskrena hvala vodji šole, da mi je določil tko fejst tečajnika!
