Sva iskala nekaj hladnega in lepega, pa sva se 26.6. podala nad bivak Gorica v Belih vodah. Dobra ura vožnje iz Ljubljane in 1,5 ure pristopa, pa sva na začetku smeri ob 8h ugotovila, da sva se odpravila vsaj uro prepozno; zadnjo tretjino poti naju je precej peklo, da se bova sončila, je obljubljal tudi obsijan raz. V smer sva vstopila kot prva in si prvi raztežaj zaradi kolovratenja po steni delila z italijansko navezo, malo gor-dol sva poplezavala tudi v drugem. Do zmede je prišlo, ker sva sledila opisu Miheliča, ki pelje bolj po desni po rampi in ga mešala z italijansko sliko, ki kaže smer levo nad rampo po sredini. Pri drugem sidrišču se obe varianti združita in od tam hitro direktno do vrha.
Glede skale se nisva zmotila, je še vedno super, klinov je malo, a dovolj, stojišča so opremljena, nekaj tudi s svedrovci in na daleč vidnimi zankami. Zadnji 3 cugi so bili še dodatno vrhunski zaradi sence! Navzdol sva do škrbine trikrat abzajlala, da sva še to povadila, potem pa do bivaka in nato med borovci, kjer je zaradi vročine dišalo po smoli, do Brunerja – voda teče + od tu naprej je pot do doline več ali manj po senci👍 Rabeljsko jezero je že toplo za kopat!
LP, Niko