Hornova v Jalovcu

Med tednom sva kakšnih 26 ur v dolini Tamar preživela skupaj z Jakobom Skvarčo (AAO). V sredo pozno popoldne sva jo mahnila proti Kotovemu sedlu, kjer sva se namestila v bivaku in se pripravila na turo prihodnjega dne.

Vstala sva zarana in se odpravila pod severovzhodno steno Jalovca, čez katero se pne stara klasika – Hornova smer. Že pod prvim detajlčkom se naveževa, z drugim preplezanim cugom pa doseževa Kegljišče, prostrano teraso v spodnji polovici stene, kjer naju kljub oblačni napovedi pozdravi nekaj sonca. Kamin, ki vodi do Kegljišča (III+), je bil zaradi uporabnega snega morda celo lažji, kot v kopnih razmerah.

Sledi nekaj raztežajev dolgo poševno prečenje proti levi. Snega je malo, tako da z nameščanjem varovanja ni težav, topel zimski dan omogoča tudi plezanje z golimi rokavi, kjer je to potrebno. Nekaj sidrišč je pod snegom, tako da nad dolino večkrat zapoje zvok kladiva. Napredujeva tekoče, in že sva pod detajlom, čez katerega se sam prebijem tehnično, Jakob pa kar na frej. Naslednji raztežaj (V-), previs v popolnoma kopni skali, pade na Jakoba, znova ga oddela brez težav in že sva pri velikem oknu, ki pomeni konec večjih težav.

Malce presenečena, da sva že v zgodnjem popoldnevu na strehi Jalovca, se zbereva še za zadnji del vzpona. Zaradi mešanih razmer na strehi in posledično počasnejšega napredovanja izpustiva vrh in se odločiva za prečenje dalje proti levi vse do mesta, od koder z enim samim abzajlom doseževa vrh kotanje nad Jalovčevim ozebnikom, s čimer je resnejši del ture uspešno za nama.