Čez vikend sem po celem poletju potovanja in dela končno spet uspela prit do hribov. Navdušena, da mam končno frej skoraj ves vikend sem se s pomočjo kolegov iz AK Rinke uspela organizirat tako, da sem ga kar največji del preživela med vršaci.
V soboto smo zarana krenili iz Ljubljane in nekaj po šesti uri začeli gristi kolena proti Visoki polici. Ker so v mojem nahrbtniku poleg plezalne robe počivali tudi ultra topla spalna vreča, podloga in bivak vreča, pa cel set za kuhanje in malo več hrane je bil moj korak počasnejši , a zato nič manj zanesen.
Stvari sem malo kasneje pustila pri leseni koči, ki je na poti, in nato lažje sape sledila Anji (2x) in Tilnu (vsi AK Rinka). Dostop ni kratek, je pa zanimiv in lep. Nekajkrat je fajn vedet, kje je treba zavit desno, za kar je tokrat poskrbela Anja, ki je tu že plezala.
Z Anjo P. sva se podali v smer Via Sac, Nani e chez de Nite, (V/IV+, 250m), eno desno od Diretissime, ki sta jo plezala Anja in Tilen.
Sonček je bil ravno prav topel za poplezavanje samo v majčki in uživancija je bila res na 100%. Začela je Anja in vsaka je dobila točno 2 cuga. Lepa plezarija, precej ostra skala in na lažjih delih tudi precej slaba. Nisva sicer točno ugotovili kje naj bi bil detajl, sva pa neizmerno uživali. Na vrhu smo vsi štirje skupaj odprli čokolado in nato sestopili nazaj do koče.
Ekipa Savinjčanov me je tam zapustila in odšla naproti dolini jaz pa sem se po kratkem premisleku ali bom zmogla še do bivakov (ja, ruzak je bil rees težek, kondicija pa na psu) odločila za akcijo. V slabi uri in pol sem prišla do bivakov, vmes pa se je kičast dan spremenil v precej manj kičasto meglo. Prepričana, da bom sama, sem bila precej presenečena, ko sem tam srečala 4 ljudi (2x iz AAO in 2x iz ČAO), eno izmed njih sem celo poznala. Srečanje se je spremenilo v sproščen večer, ki je ratal še boljši, ko se je razkadila megla.
Kljub dvema bivakoma na voljo, sem bila odločena sprobati novo bivak vrečo in tako je tudi bilo:). Kljub podlogi, ki je malo puščala je bila noč udobna, še bolj pa sončni vzhod, ki se iz bivak vreče ponuja v svoji najboljši možni obliki – ni treba niti iz spalke.
Kljub še enemu lepemu dnevu, ki se je rojeval, sem po zajtrku ob nadzemskih razgledih popokala vso svojo kramo in odšla proti megli v dolini. Na poti navzdol sem se nasmihala malo presenečenim hribovcem, ki so šli v nasprotni smeri in nekaj čez devet prispela do ceste.
Ni pa to še bil konec popotovanja, moj prevoz domov je bil namreč štop – je že tako, da se moramo študentje znajt po svoje. Sploh mam pa potem vedno še večji občutek dogodivščine, pa pravijo da je Franček tut precej štopal in mu ni šlo tko slabo :P.
No, spet se je izkazalo, da je štopat zakon, ljudje so prijazni (tudi Italijani:D) in v Ljubljani sem se znašla že malo pred dvanajsto. Ravno dovolj kmalu, da mi je ratalo pospravit robo in ukrat pol ure spanca pred šihtom ob 16:00.
