Bila je, pravzaprav je še vedno, Korzika. Bile so prigode; takšne in drugačne. In bilo je mnogo njih. Pa lepo po vrsti, čeprav se bom zavoljo tematike, ki jo pokriva ravnokar brana spletna stran, osredotočil na dogodivščine korziškega vzpetega sveta.
Bil je večer, ko sva sedla v avtomobil in se odpeljala … bla, bla, bla, … dolgčas. Uvod preskočim. Prvi teden dopustniškega pol-meseca sva bila stacionirana v Solenzari, nekje na dveh tretjinah vzhodne obale – gledano od severa proti jugu. Malo sva nabirala barvo na plaži, malo pa raziskovala okolico. Tudi njena plezališča. Obiskala sva tri. Prvo je bilo na vrsti plezališče U Castellu, kjer sva se imela prav fino, vse dokler veter ni začel premikat plezajočega osebka. Po nekaj urah sva žal na pol sklonjenih glav sestopila in nadaljevala v planinski koči v kraju Chisa. Kafe nama je postregla res simpatična mama.
Za drugo plezališče sva izbrala plezališče Punta Calcina. Bljak, zlizanega apnenca na soncu imamo dovolj doma, zato hitro zaključiva in se usmeriva v novo bližnje plezališče A tyroliana. Ena sama granitna lepota! Super opremljeno, lepe smeri nižjih in že nekoliko višjih višin, z rahlim in tudi konkretnim previsom. Sloperji, poke, šalce, plate in netopirji v luknjah. Prava izbira za lizanje ran po slabi prvotni izbiri.
Med plezalnima dnevoma sva bila tudi planinca/turista. Planinski vestnik je predlagal obisk slapov Cascades de Purcaraccia. Dve uri hoje sva spremenila v celodnevno turo z vsemi pripadajočimi popestritvami. Bluzenjem po šavju, kopanjem v tolmunih, zgražanjem nad (ne)obutvijo obiskovalcev in podobnimi pripetljaji.
Po vsem tem sva se premaknila v okolico Ajaccia. Gori, doli, naokoli in kot ne bi mignil so minile tri ure vožnje in 80 km. Zatočišče sva našla v nekem kampu, od koder sva se naslednji dan podala v plezališče U Rupione. Jaz se nisem kaj dosti pritoževal, Urška pa je verjetno še vedno mnenja, da plezališče ni namenjeno ustvarjanju prvih korakov v svet vertikale. Res pa je, da granit zahteva nekoliko drugačen stil plezanja. Stope zamenja zahajanje v plate, šalce zamenjajo ogromni grobi sloperji in police, do poči pa niti nisva prišla.
[Osebno ne morem brez predstavljenega navdušenja nad poldrugim dnevom poležavanja na “letališki” plaži. Pa čeprav ob vedno slabših novicah iz domačih letalskih logov …].
Šotor sva nato za eno noč zamenjala za (ne)udobje potniške kabine osebnega prevoznega sredstva. Bo potrebna dodelava za udobje brez predpone. Zgodaj zjutraj se predramiva precej zalepljena in odbrziva v Afo, od koder sva s 45-minutnim dostopom opravila v uri in pol. Čar francosko opisanega dostopa po stezicah trnastega šavja je bil izjemno mikaven – le kdo bi se mu lahko uprl. Končno sva le pristopila do vstopa “smeri za punce”, kakor sva prekrstila 150 metrov visoko Les Hurluberlus, ocenjeno s 4b+. Avtor vodnička namreč navaja, da gre za smer, v katero brez strahu po preobratu ljubezensko-socialnega življenja pelješ svoje dekle, ki ni nikoli plezalo. Avtorji se ne motijo – fina smerca v dobri skali s “PCL varovanjem”, v kateri so edina skrb posledice morebitnega padca v eksotične kaktuse. Pa sončarica, če vstopiš prepozno. Skrbi so bile odveč in po zadnjem sidrišču sestopiva skozi dokaj strmo grapo. Nižje na sestopu pa skoraj ugrabiva zaščiteno vrsto želve. Dolga zgodba …
Sredi vročega dne se le usedeva v avto. Na poti proti mestecu Corte si še napolniva vsak svoj prebavni trakt, čez dve uri pa pokličeva asistenco na cesti. Naslednji dan je trajekt odplu brez naju. In tretji dan se je po vseh avtoservisnih pripetijah pojavil odrešenik, vlekar Simon in naju dostavil domov.
V času med privleko in izlivanjem dogodivščin na server, se je pa tudi jekleni konjič pozdravil.
PS: posledica najinega obiska francoskega otoka je porejenost ferajnovske knjižnice s športnoplezalnim in alpinističnim vodnikom. Ter tremi planinskimi zemljevidi (Corte & Monte Cinto, Bavella & Solenzara; Alevia & Ghisonaccia).
