Zimska soba pod Velikim Klekom je skoraj pokala po šivih. Osem slovanskih bratov se nas je stiskalo na prekratkih ležiščih. Zastopstvo smo si s Hrvati bratsko razdelili – pola, pola. Le da ni šlo za kepice sladoleda.
V nasprotju od boljših časov, kar se tiče udeležbe na skupni (aklimatizacijski) turi na očaka Zvezne Republike Avstrije, smo se je udeležili zgolj štirje. Bečko, Ipo, Kosirnik in Ogo. Kljub temu je potek ostal nespremenjen. Pozno večerni vzpon do Erzh. Johan Hütte je minil med štirimi in petimi urami – odvisno od posameznika. 😛 Spali smo bolj tako, tako. Luna je skozi tisto malo okno svetila kot za stavo, smrčanja pa ni bilo. Je bila zato prekratka postelja. Pa hrvaška budilka ob 5.30. Še sreča, kajti Heliosov prihod izza obzorja je bil res veličasten. Hkrati je že najavljal dan za bogove. In res je bil tak. Po zajtrku, pogreti Oazi z dodatkom vrečke sadnega čaja smo se v lahkih vetrovkah odpravili proti vrhu. Morski volkovi bi vremenske razmere označile za bonaco, snežne razmere pa so limitirale proti kiču. Gneča še ni bila velika in kot bi mignil smo se vrnili do koče.
Prehitro si oprtamo nahrbtnike in sestopimo do škrbine s smučmi. Ma jih je bilo več kot v begunjski fabriki, a svoje smo le nekako našli. Potem pa smuka … bolje rečeno (s)muka. Namesto občutkov bom raje opisal tvorjenje snežnih razmer. Moč sonca znatno omehča snežno podlago, grmada turnosmučarskih mandelcev jo preorje skoraj tako kot Bečko njivo, nočni mraz pa poskrbi, da grude zvoženega snega tvorijo neskončen labirint ledenih pasti, špur, kep in ostalih 3D oblik. Zdaj pa smučaj, če zmoreš. Če si Jani sicer lahko, ostali smo malo težje. Jaz sem bil celo tako priden, da sem dobil čebelico na nos, ko sem z njim na blizu pozdravil avstrijski sneg.
Konec dober, vse dobro … tudi kosilo in vrček piva pri Laščanu.
Ipotu pa seveda hvala za organizacijo. =)
