Domov ALPINIZEMNovice Avstralski kilometri in druge pripetije

Avstralski kilometri in druge pripetije

objavil Ana Dragar
925 views

Ne precej prepričana vase, a vseeno odloč(e)na sem se z veseljem odzvala povabilu prijateljice Maše, da se udeleživa 100 km izziva v Sydneyu skupaj z njenim prijateljem iz tega 5 miljonskega mesta. Celo poletje sem se torej kolikor se je dalo pridno zaganjala v hribe in 20. avgust je bil tu preden sem dvakrat pomežiknla.

Biološka ura se še ni dobro umerila, ko nas je »trail« z dobrodelno noto popeljal okrog Sydneya, skozi  narodne parke Sydneya, pa tuki prenekaterni del mesta – po meni precej manj ljubi podlagi – asfaltu.

Začenši v megli in prijetnih 15ih stopinjah (avstralska zima) smo hodili v prijeten dan in precej manj prijetno hladno noč, ki nas je zjutraj presenetila še z dežjem (bojda prvi dež po dveh mesecih, kakšno naključje). Še hujši mrzel tuš pa je bil pogled na uro, saj je moje upanje, da odhodimo v 24 urah odšlo z dežjem. Kljub temu predaje ni bilo na vidiku in po 30 urah in 24 minutah smo družno prestopili ciljno črto.

Izkupiček? Utrujena kolena in glava, razbolela stopala, zaspala pa sem že med čakanjem na tuš. Povratek domov ob enih popoldne pa še ni pomenil počitka (le tega smo omejili na dve slabi uri) in regeneracije ampak priprave na nov podvig. Pakiranje in zadnji nakupi za naš treking so bili tisti trenutek naša večja skrb.

Že naslednji dan zjutraj smo tako leteli v Alice Springs, majhno mestece čisto na sredini Avstralije, ki je izhodišče za večino pustolovščin v t.i. outbacku. Ta dan smo urejali še zadnje podrobnosti za naše popotovanje, nakupili zemljevide in se poskušali izogibati hoji – našim stopalom na ljubo. Sama sicer nisem imela težav z žulji, Maši in Timu pa žal ni bilo prihranjeno in tako smo naslednjih nekaj juter in večerov izvajali prave male kirurške posege med oskrbovanjem razbolelih prstov in stopal.

Tako smo 27. avgusta krenili na precej drugačno pot kot 3 dni poprej. Tokrat opremljeni s hrano za 5 dni v približno 17kg ruzakih, smo zagrizli v rdečo polpuščavo in prašne vzpetine outbacka. Razveselili smo se vsakogar, ki smo ga srečali (navadno 3-7 ljudi na dan), še bolj pa tankov vode, ki so postavljeni ob poti, kjer je to pač možno. Konec petega dne smo prispeli v prisrčno zavetje Allerie creek, kjer nas je čakal paket hrane za naslednjih 5 dni. Ponovno težki ruzaki so nas razveselili precej manj kot čokolada. Noči smo prespali v predvidenih zavetjih, kjer je na voljo tudi voda, ki je v outbacku sicer v pomankanju, nekaj dni pa smo spali kar na prostem, sredi ničesar.

Proti koncu naju je z Mašo iz službenih razlogov za 2 dni zapustil Tim in zaradi želje po izenačitvi kilometrov po sekcijah ali želje spati na točno določenem hribu sva naredili po nekaj kilometrov več kot je predvideno po navodilih avtorjev. V spominu mi vsekakor ostaja čudovita predzadnja noč, ko sva na vrh nekega hriba prišli tik sončnim zahodom in se zbudili v filmski vhod s pogledom na Mount Sounder, ki je cilj pohodnikov Larapinte. Še nekakšna ovsena kaša, ki smo jo žulili za zajtrke ni imela tako slabega okusa ob takem razgledu! Po tem čudovitem jutru sva z Mašo odhodili še 20 in nekaj kilometrov do vznožja Mt. Sounderja in tam počakali na Tima. Čeprav nekoliko v sivi coni dovoljenega (zaradi svetosti gore, ki ji jo pripisujejo aboridžini) smo se družno odločili, da se gor odpravimo že zvečer, prespimo na vrhu in počakamo vzhod. Vsekakor dobra odločitev, saj smo tako sončni vzhod uživali sami, v miru, kasneje pa se je pridružila še ena skupina. Puščica na vrhu nam je pokazala 234 km in srečni smo šli počakat na naš prevoz za Alice Springs. Vsekakor super izkušnja divjine in prijateljstva, precej pohodnikov pa gre še dlje in zatrjuje, da je  to zanje totalen  “life changing experience”.

Od tam smo naslednjega dne nadaljevali bolj v slogu pravih turistov. Z avtom smo se najprej odpeljali do King’s cannyon-a, naslednjega dne pa še do Uluruja. Tudi tokrat smo se znašli v sivo-etični coni, čez slabo uro pa že na vrhu tega ikoničnega avstralskega hriba. Mestoma spominja “pot” že na platasto plezarijo, priznam, da me je bilo kar strah zaupati supergam, a sem se malenkost pomirila, ko sem premerila azijske so-pohodnike in njihovo opremljenost.

Zelo blizu Uluruja imajo samo zaradi te znamenitosti postavljeno letališče, ki je polno zasedeno. Od tam smo poleteli nazaj v Sydney, kjer je Maša odletela naprej v svet, jaz pa sem si naslednji dan (namesto planiranega plezanja, ki je žal padlo v vodo) kot zgledna turistka obrusila pete še na Sydneyjškem asfaltu.

 

Na koncu naj povem, da je prav res povsod lepo, ampak doma najlepše in komaj čakam, da se po “luftarskem poletju” spet zapodim v stene!

sdr

sdr

sdr

oznor

sdr

sdr

sdr

cof

sdr

sdr

cof

sdr

sdr

cof

Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Oldest
Newest Most Voted
Inline Feedbacks
View all comments