Nova smer v Kalški gori

Včeraj sva z Urbanom Bolta splezala eno linijo v SV steni Kalške gore. Ker smeri ni v vodničku, kot tudi je nisva našla v drugih virih, in ker nisva našla v njej nobenih klinov (razen na križišču s smerjo Durjava-Valant), meniva, da bi bila tole lahko prvenstvena smer: So rekle ovce, V+/IV, 220 m

Vse skupaj se je začelo pred dobrim mesecem, ko sva šla z Urbanom prvo skupno smer v tej sezoni. Pa nekako debata nanese, da težko najdeva skupne cilje, katere bi naju oba enako motivirali. In se spomnim – ni res! Če se bova lotila prvenstvenih, bo obema gotovo enako zadogajalo! OK, ampak kako se človek sploh loti prvenstvenih? Nimam pojma… Zato že naslednji dan sedem za računalnik in si rečem… OK, bom malo poguglala, mogoče najdem kako dobro steno… Ne vem od kod, ampak prvi preblisk je Kalška gora. Mr.Google mi vrže ven sliko (na njej je tudi spodnji vris) stene takoj nad Cojzovo kočo in v oči mi padeta dve res očitni liniji. OK, si mislim, to je gotovo že splezano… Doma odprem vodniček in vidim, da je ta del stene prazen. Takoj prepošljem Urbanu in seveda je za stvar!

Ogledno turo sva naredila tisti uscani vikend, ko itak ni bilo za nikamor. Vseeno sva imela s sabo vso robo, mogoče se bo pa vreme obdržalo… Pririneva do Cojzove, stena je praktično v megli, zato malce čakava na toplem v koči. Nato se začne meglica malce trgati in končno prvič zagledava steno tudi v živo. Oba navdušena skočiva pokonci in že hočeva zariniti proti steni, ko nama pot prekriža čreda ovac, ki se privali izpod Grintavca. Gospa oskrbnica pomenjivo pove, da to pomeni, da bo nevihta, saj gredo ovce vselej takrat proti dolini. Urban jo pogleda in vpraša: ‘OK, ampak kakšna je njihova časovnica, koliko prej gredo dol?’ Ker nama gospa ni znala pojasniti, vseeno zarineva proti steni. In ker naju je linija začela vleči navzgor, potegneva prvi krateg cug na dobro mesto za štant. Pa se oblaki stemnijo še bolj in začneva tehtati, naprej ali nazaj… Pa so rekle ovce, da bo bolje nazaj in proti dolini.

Včeraj pa so se ovce pasle tik pod vrhom Grintavca, zato sva vedela, da lahko zarineva dalje. Za prvi cug se zagrebe Urban, češ da naj bi bil lahek, pa se je izkazalo, da je najtežji v celi smeri. Kmalu po štartu in preboju čez krušljiv teren poč namreč pošteno zavisi na ven. Zato se Urban smotrno odloči in naredi prestop v levo (dolg gib, meni najtežji) na raz, in nato nazaj proti desni, v liniji začrtane smeri. Zgornji del cuga se nekoliko položi na noter in ponudi prijetno plezanje po kompaktnem terenu. Ker štrika skoraj zmanjka, Urban štanta na vogalu velike zajede. Drugi cug je na meni. V planu je bilo splezati po zajedi oziroma kaminu, pa se izkaže, da je le ta popolnoma neuporaben – krušljiv, naložen in preozek, da bi se v njem dalo početi karkoli. Zato potegnem linijo naravnost po sredini plate. Aaaa, kakšna plezarija! Fantastična na noter nagnjena plata, popolnoma kompaktna, polna lepih grifkov, vendar z nekaj manj mesti za nameščanje frendov. Cug sem zaključila po 50 m plezarije na križišču s smerjo Durjava-Valant, kjer sem našla en klin, ter ob njen štantala. Naslednji cug potegne zopet Urban, najprej rahlo proti desni, nato zavoj proti levi in naravnost navzgor, po najlepših možnih prehodih. Zopet gre štik že proti koncu, zato štanta pod takim rahlim previskom. Zadnji cug je zopet na meni, v mislih sva imela bodisi izhod naravnost, bodisi proti desni. Ker se mi zdi linija naravnost krajša, in ker je šel dan že proti koncu, potegnem tam. Najprej en krušljiv kaminček, ki zgoraj preide v široko poč. Tam se najprej pleza po kompaktnejšem svetu desno od poči, nato prestop v levo in naravnost navzgor, ven na vrh. Jeeej! No, vseeno ostaja nekaj tesnobnih občutkov, ker je ura že osem, midva pa ne veva, kje je markirana pot. Malce ‘poscremblava’ po vršnem pobočju in izplezava na pot ravno na mestu s skrinjico in štampiljko, ki označuje vrh Kalške gore. Oba iskreno zavriskava od veselja in si seževa v roke. To je to, tako se očitno realizira željo po prvenstvenih smereh. 🙂

Še nekaj info za eventuelne ponavljalce. Smer na prvi pogled, zlasti ob vstopu, zgleda navaden kup naloženega krša. Vendar pa čez celo smer vodijo prehodi, kjer je skala naravnost odlična. Sploh drugi cug je popolnoma monoliten. V smeri sva pustila nekaj železja, kak kos opreme se najde tudi pod steno, v bistvu sva bila kar zelo radodarna, ampak to je pač davek prvenstvene, ki se vselej splača. 🙂

(Krušljiv) vstop

Urban v tretjem cugu