Urban očitno postaja lokalec v NŠG, saj sva tako kot sobotna druščina tudi v nedeljo midva plezala v tej steni. Prvi plan je bil visokoleteči cilj v Triglavu, kamor sva odrinila zgodaj zarana. Ampak cela stena je bila v megli, tako da niti glede vstopa nisva bila prepričana, če sva na pravem mestu. Iz megle je pršelo, skala je bila mokra od nočnega naliva, midva pa vse manj optimistična, saj se oblak ni in ni hotel premakniti.
Ker nekako občutki niso bili pravi, sva se odločila sestopit in poskusit srečo v NŠG. Tam pa kot bi se vozila 100 km daleč, popolnoma druga scena, sonce, jasno, toplo. Malce sva se prerekala glede cilja, obveljala je Urbanova Madonna, V /IV-V 300 m. Prvi cug je bil moker, mestoma kot bi plezala po krastačah. Prežel me je občutek hvaležnosti, da nisva šla v Triglav, ker bi tam zagotovo naletela še na več takih krastač. Drugi cug naj bi bila štirka, mogoče sva ubrala malce preveč direkto linijo, ampak tisti vstopni previs po kršu ni imel veze s štirko in je zahteval globoko zajemanje sape. Nadaljnja dva cuga po prečki sta bila fantastična, vendar ne preveč opremljena. Medtem ko je Urban plezal prečko, je čez levi del stene letel kamnit plaz, ravno čez smer, katero sem želela plezati jaz – ponovno hvaležna Urbanu, da me je prepričal. Ob koncu prečke se linija usmeri naravnost navzgor, po vodničku neko VI mesto, ki pa mu sledi labirint kaminov, najbolj logična linija pa ne ponudi prav veliko varovanja, so pa zato toliko bolj z užitkom peli frendi. Nato še en izstopni cug po lažjem terenu in vrh. Fantastična smer, ampak za svojo oceno kar resna. Občutek na vrhu pa ponovno fantastičen, kakor vsakič po alpski plezariji. In še nauk dneva – vedno se splača obračat, če bodisi lastni, bodisi soplezalčevi občutki pred vstopom v smer niso ta pravi!
