Letošnji dopust sva izkoristila maksimalno. Bil je tako zgoščen, da sva šele sedaj uspela strniti vtise. Za vse ture je bilo značilno lepo, jasno vreme, zato pa vročina ni prizanašala, čeprav so bili severni pristopi blagodejni in sva večinoma plezala v senci. Razen v Bavarski ni v smereh bilo nikogar, sva pa pri sestopu s Hudičevega stebra občudovala dva plezalca v previsni Ajdovski deklici. Kasneje sva prebrala, da sta Martina Čufar Potard in njen mož naslednji dan preplezala Nevidno preobrazno.
Prvič sva bila na poti proti Bavarski že 30.7., a je bila Stena zavita v meglo, zato sva zavila v bolj poznano Slovensko smer. Nad Bučerjevo steno je bilo že sončno, zato sva pot podaljšala čez ledenik na vrh skrajno obleganega Triglava. Ker je letos na tapeti parkiranje v Vratih – parkirala sva za Cmirom (zastonj), kar pot podaljša 15 min v eno smer. 10.8. sva bila ponovno v Bavarski IV+, 500m. Vmes sva dohitela tri alpiniste iz Kopra, ki so naju ob klepetu na stojiščih kasneje prijazno spustili naprej. Tokrat sva natančno sledila navodilom in skoraj zadela potek smeri. Zgrešila sva le polico pri izstopu iz Črnega grabna. Splezal sem na najvišjo polico ob steni, vpel 4 kline in na koncu za vogalom na stojišču opazil, da sva eno polico previsoko. Najlažje se je bilo spustiti 15m ob vrvi, abzajl je urejen 😊, in nadaljevati po smeri. Razsežnost stene omogoča, da se res hitro izgubiš. Ko sva zavila v grapo od Nemškega turnca gor, sva na skrajni levi opazila navezo, ki je iskala prehod k Zimmer-Jahn izhodu. V delu stene, kjer težavnost ne sme presegati II, sta se zaplezala, zato sva ju usmerila za nama, saj smo imeli isto pot.
12.8. sva z Vršiča pristopila v mračni (in predvsem hladni😊) del Mojstrovk in splezala Steber revežev V-/IV+, 500 m. Namenila sva se v klasično smer po Miheliču in jo tudi začela, a naju je prijetno plezanje vleklo v levo, tako da sva do najtežjega dela, zajede, pristopila po polici z leve. Kratek pristop, predvsem pa hiter sestop po melišču na Vršič sta super glede na čudovito smer.
16.8. sva zaključila Hudičev steber V-, 500 m. 21.8.2021 sva prvič vstopila v smer in ker se nama je ne vem več zakaj takrat mudilo domov, sva takrat ob 15h z velike glave sestopila desno na Hanzovo pot: ko prideš po smeri na glavo, greš namesto levo v zgornji del smeri, po polici proti desni, mimo utrujenega stolpa, skale naslonjene na steno, kjer je spodaj prehod in na koncu še po 20 m podrtije II, kjer je na vrhu klin za spust ob vrvi. Sledijo še krušljive police do Hanzove poti. Zgornji del smeri je nekaj časa čakal in končno prišel na vrsto po 3 letih. Ker sva prebrala, da je v spodnjem delu Hanzove poti, kjer je snežišče, črn led in se nama ni dalo vlačiti derez in strojev s seboj, sva parkirala na Vršiču. Po Kopiščarjevi poti sva šla najprej preveč proti Prisojnikovemu oknu, na 2.200 m sva ugotovila, da sva previsoko, zato sva obrnila in se vrnila na slabo viden zgrešeni odcep na 1.960 m, kjer se pot spusti proti Hanzovi poti. Na razpotju sva nadaljevala desno in se vzpela do mesta, kjer sva zadnjič končala. Težav z orientacijo nisva imela, v kaminih je bila temperatura še bolj ugodna, presenetilo naju je le, da v ozkem preduhu, ki je bil tudi za naju najtežji del smeri, ni nič klinov in varovanja. Strašno niti ni, saj imaš občutek, da če te odnese, padeš na noge na pesek, ki pa ni prestrm. Je pa res enkraten občutek, ko pogledaš iz zemlje 😊
23.8. sva popoldan prevzela ključ od Bivaka pod Špikom pri izredno prijazni gospe Mihaeli, Zgornje Rute 24, kjer sva tudi parkirala. Drznila sva si napisati naslov, saj sva po Gozd Martuljku iskala kar nekaj časa. Ima vse, da po dobrem spancu spiješ kavo in greš direktno v smer. Trenutno manjka le sladkor – namig ponavljalcem😊 V grapo sva stopila ob 6h in čez dve uri stala na Dibonovi polici, kjer sva se navezala.
Direktna smer V+, 900 m je orientacijsko zahtevna, zato je malo pomagalo, da sva jo z Janezom že splezala v 2015. Kot zakleto je tudi Bojana, ki je prišla na vrsto za plezanje, zarinila v napačno zajedo brez klinov in s stojiščem cca 20 m višje, ki se zdi najbolj normalna pot. Janez takrat ni hotel dol, tako da sva po nasvetu solo plezalca, ki je prisoliral za nama, nadaljevala po zahtevni zajedi. Še zdaj se spomnim, da nama je dva raztežaja višje, ko se smer priključi originalni, naredil možica, da sva vedela kam. No k sreči je zdaj na tem stojišču namig – obroček za abzajl, tako da je bila odločitev lažja. Po opisu namreč sledi še en lažji raztežaj po razčlenjenem svetu v glavnem naravnost navzgor (na desni večja lopa), zato sem poiskal stojišče, dva klina pri gležnju na levi strani peščene police, Bojana pa je po spustu nadaljevala proti levi do terase.
Smer ne popušča in če le malo zgrešiš, je še težje od V+, a sva vse probleme uspešno rešila in ob 15h skozi okno pristopila na vrh, zadovoljna kot že dolgo ne.
Še najtežji del se mi je zdel siten in mučen sestop čez Kačji graben. Na parkirišču sva naletela na prijazen par, ki je bil tudi na Špiku in naju je zapeljal do avta v Gozd Martuljku, tako da nisva štopala niti minute.
Bojana in Niko
