V petek zvečer smo se odpravili, petkovim njivam naproti, kjer se je začel tabor Kamničanov pipa miru. Jaz z vlakom v Domžale, Urban po uspešno zaključeni plezalni turi z gorenjske,k Ravbarju na pico, pa tudi pivo, nato pobereva Urbana mlajšega, ki je treniral še mlajše in počakamo, da mu mama spakira sendvič in se odpeljemo po Gašperja – Woodija. Že ob mljaskanju piva in hrane mi Urban starejši omeni,da mogoče pa vreme ne bo najboljše v Kamniških koncih in čmurjenje v miniaturnem šotoru za dva, cel dan ob prepevanju komada od Mežka: “Vremenska napoved je megla z dežjem,megla z dežjem, megla z dežjem.Moral bi k tebi, pa sam ne vem,ali naj grem ali ne. Voda bo drla, še bo grdo,še bo grdo, še bo grdo.”… Sva rekla, nč kr nej Kamnčani depresijo zganjajo in prepevajo Mežkovo zimzeleno mi pa pojdemo kot jeTone Pavček v eni svojih pesmi zapisal: »Na svetu si, da gledaš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.« Ideje so padale in že se vozimo in v mislih odganjamo oblake. Naključje hoče, da srečamo Dejana, ki v Radovljici teče in nabija kroge v dobrodelne namene, tako je to, če ne boš Alpinist boš pa biciklist al pa ultratekač, ki kroge nabija, zajeban je ta svet. Ruknemo vsak enega, se mal pomenimo in že poslovimo. Si morš mislt, taprau pir sva pila samo jaz in Urban starejši. Da bodoči Alpinisti pijejo brezalkoholno pivo, a zdaj veš kam gre ta svet ? Pristanemo v dolini Krma, cesta je in bo zaprta za ves promet do prvega Avgusta in tudi koča se bo posledično odprla prvega. Tabor Nejca Zaplotnika bo letos tam, sam povem. Je reku Žiga od naše Ančke, da se spleza kar je že splezanga, mogoče pa še kaj. Ker je koča zaprta,cesta pa za neholcarje tudi, ura pa prijazna za kampiranje na črno, smo naredili plan, da parkiramo pri koči in navsezgodaj zjutraj preparkiramo vozilo na začetek doline, kjer je postavljena tabla “prepovedano za ves promet” . Kljub temu, da je vozilce od Urbana starejšega prostorno, je skupno ležišče za štiri kar ozko in se zato odločim, da sredi parka postavim šotor, ker ob polnoči so napovedane plohe. Že med vožnjo so nas zasledovali žarometi in tesnoba je prisotna, ne vemo kako so plačani rendžerji, mogoče dobijo bonus za čehe, ki jih ponoči ulovijo,… Zjutraj se zbudimo in že so tu plezalci cele Slovenije, ki parkirajo svoja vozila na parkirišču. Odločitev, ki smo jo sprejeli, da prestavimo vozilo na začetek doline, se naenkrat ne zdi smiselna, pa vendar, če bojo lepl kuverte, jih bojo vsem. Mah nč, bo kar bo, dva Cerkljana vprašata kam gremo in odgovorim, dva greva v Jesih – Potočnik, dva pa eno smer, ki se jo ne pleza prav pogosto. Jebi ga, nikakor se nisem mogel spomniti imena smeri, ki jo gresta plezat oba Urbana, ona dva pa še poležavata v kombiju. Še neki Celjani so se parkiral zraven nas, sam njih mam pa na sumu, da so bili holcerji, ki so že ob svitu zagnal motorko, da bojo čimprej doma, ker je sobota… Kava, mal kruha, pa obvezno spraznt se, preden vstopiš v steno in že smo na poti pod Debelo peč. Pri spominski plošči padlemu Rabiču si zaželimo srečno in Urbana se odpravita naprej, Kukušni naproti čez Medvoško…. Jaz pa Gašper pa v Jesih Potočnikovo, za vogalom zagledava Cerkljana,ki sta ravnokar vstopila v Parižanko, midva tečeva po šodru nenavezana, ko una dva plezata resne cuge in ko se odločiva plezat varovana in narediva prvi štant, že slišim preklinjanje mlajšega Cerkljana:”Pa pizda, piše v vodničku, da je v tej smeri najboljša skala!” Sklepam, da v tretjem, četrtem cugu ni bila najboljša. Midva sva si pa tud zapoprala smer, sva šla preveč desno in ker sva prej bezljala kot koze za boljšo pašo, ko sam lepe zelene brstiče vidijo, na drugi strani električnega pastirja,tako tudi midva ravno tu, sva se naenkrat znašla v slabi petici ampak naloženi,da je joj, jebemti kamnolom, jaz sem se obranil izstrelkov,ki jih je prožil Gašper, mal dol pa diagonala, prečnica in spet gor pa je, zabil je vse kline, ki sva jih imela s sabo in že plezam proti njemu. Hudiča, od spodaj, ko sem mu svetoval kam in kako, je izgledalo lahko. Vidiva izhod,še en cug, detajl rešim z dvema prijateljema in sva pod macesni. Naslednji Cug je kamin in dobim ga jaz. Kamin deluje tak ta grd, črn, masten a, ko ga zagrabiš in mu stopiš na vrat, vidiš, da tako grdo pa spet ni bilo, grifi se sproti pokažejo. A kaj, ko sem se pri jamarjih razvadil in sem navajen kamine, tam jim pravimo ožine, premagovati na dol v abzajlu, gor pa z žimarjenjem in mi je ta gimnastika rahlo naporna in si zato pomagam in se, ko nisem preveč sigurn v svoj razkorak lepo primem za klin. Kaj že pravi tovariš Alko, da smrt preži na vsakem vogalu, no jaz sem jo tu zagledal in bila je pod mano na dnu kamina in sem si rekel, ne danes me ne boš prehitela. Naprej sledi, uživaška plezarija in žreb na začetku je postavil Gašperja pred izziv, ki ga nisva pričakovala, kajti govori se, da je kamin detajl smeri, ja to že, izgleda, da je tu zgoraj in ni un taprav dimnik ampak ta tasmotan in Gašper ga gladko prepleza v delavskih čevljih, ker plesalnih, ta gvantnih sploh še obula nisva. Kdo bo pa plesal v tem šodru. In že sva iz ta hudega vn in si rečeva nč še te plati in sva vn. Pa sva se kar razvezala, če sva šla čez pol stene peš brez štrika, ga bova pa še tu v položnih plateh šparala, tle se najbolj drgne. Navezani bomo, ko bo stena pokonci. Razveževa se in zapiska SMS. Urbana javljata, še pet minut in bosta izstopila na končni postaji…. Na vrhu pa razsvetljenje, zasvetila je deklica z daljnogledom v roki in mountain princes pajkicam na riti, moška populacija že ve o čem pišem. A kaj kmalu se izkaže, da od princese je samo ena koza, ki je pritisnila na sprožilec fotoaparata vsaj pet deset krat, je povedal Urban starejši. In potem še pastir te koze pomaga pri ovekovečevanju poliestrske tkanine razvlečene čez gibčno rit in vsi rečemo, zdaj je pa dovolj in se odpravimo labirintu naproti. Ker imamo stezosledca s seboj, upamo na hiter povratek v dolino in najdemo vse prehode lovske poti in že se vozimo v Mojstrano k najboljšemu sosedu, ima vse kar mi rabimo, jutri je še nedelja in vremenarji pravijo, da lahko bi plezali. Še prej smo pa skočili v Bistrico, da ne smrdimo tam v Kotu, kjer smo mislili se okrepčati. Smrekovc je padu, kmečka tud, zaloge mamo. Kaj zdaj? Jah nč saharski pesek jebe vremensko matematiko, daj še trikrat preveri vremensko napoved in odločimo se za Rio Bianco,… Parkiramo v hotelu z zvezdicami, kolkr jih srce poželi. To območje pogorele smodnišnice ob Rajbelskem jezeru, ta skriti kamp al kotiček moraš poznati, ker tu so na delu sosedovi rejndžerji in te takisto kot naše skrbi inkasante,zanima samo kje in kako kršiš prepovedi. Ne skrbi, tud za une k par jurjev v mesecu obrnejo zna bit kar drago, bog pomagej, če te dobijo z šotorom in zapečenim mesom na rešetki izpod katere se še lepo kadi… No bralec, zdaj ti je že jasno, če bi mi šli na pipo miru bi bili mirni in ne bi mel tolk za napisat al pa tud. V glavnem, zjutraj smo se zbudili v ne preveč lep sončen dan, kljub dobri napovedi, ki pa se spreminja iz ure v uro …. Pa smo zagrizli v klanec in kolena so trpela, danes sem bil na čelu jaz in ker me poganja misel, da nisem dovolj dober, smo prisopihali do Koče Bruner, ki je že nekaj let solidno obnovljena in ima po novem pravo stranišče, jah za tuš nisem pogledal, ker me je spomin begal, saj sem v tej koči pred kakimi petindvajsetimi leti prenočeval in sem se počutil kot v eni drvarnici, zdaj ti pa zagledam WC školjko not. Nalijemo se ga z vodo kukr se le da, saj zaenkrat kaže, da bo sončno in vroče, sploh za Urbana mlajšega in Gašperja, gresta v nebeško lojtrco, ta pa je lepo naštimana, da si cel cajt ku ražnjič na žaru. Samo višje , ko smo, bolj čudn vreme, se bliža in megle se lepo ovijajo okrog vrhov, hodimo, hodimo. Vsak sam pri sebi razmišlja, kam rinemo. Razpotje in že Urban starejši daje vajencema napotke, da bosta čim lažje vdela nit v …, če bo šlo… Obračamo mi glave, a kamor pogledaš megla, vsak korak višje filozofiramo in opazujemo stene, ki so zdaj v vatastem obroču megle. Katera je prava, jah nč,mladca sta krenila v brezpotju novi dogodivščini naproti. Midva z Urbanom pa strumno stopava bivakom naproti, o čem drugem ne razmišljava več, ni več upanja povozu nas je vreme. V tardečem prebivata, dva Črnučana, valda sta iz Črnuč, če sta iz ČAO, vprašal nisem, ker ziher sta. Sta povedala, da je en kup Črnučanov pri koči Pellarini in da iz Brunerja vsak večer dobita obisk, ker je spodaj en kup Hrvatov in ni dovolj postelj za vse, pa pridejo gor bivakirat….. No in tako sem se ravno pokril z deko in gledava že debelo uro v meglo, če se misli razkadit, ko se ti iz megle izluščijo še dve pojavi, naša dva in se pridružita pri čmurjenju. Najlepše je bilo meni, kajti vsi trije so zatrjevali, da sem smrčal…. In tako smo odpujsali domov.