»Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš!«, naj bi bile besede slavnega tržaškega plezalca Emilia Comicija Jožu Čopu, ko sta si skupaj ogledovala v tistem času še nepreplezani osrednji steber Triglava (danes Čopov steber).
Spodbudne Comicije besede bi lahko prezrcalili na katerikoli spekter življenja, ko govorimo o osebnih izzivih in premikanju (lastnih) meja. S to mislijo sem se po solidni poletni plezalni sezoni odpravil mojemu septembrskemu projektu naproti.
Slovensko planinsko pot (SPP), eno najstarejših povezovalnih poti v Evropi, je po podatkih PZS-ja do sedaj v celoti prehodilo več kot deset tisoč ljudi. Le peščica je s tako imenovano transverzalo opravila v enem kosu. Majhnemu promilu te peščice je to uspelo v manj kot dveh tednih, omenjena časovna ločnica pa velja za sveti gral slovenskega ultra trail teka. Izziv članstva v klubu »SPP direkt« je bil velik, da bi si ne naložil prevelikega psihološkega pritiska, sem se ga lotil zelo potiho. Ko sem v začetku septembra štartal iz Maribora, je za to vedel malokdo od mojih bližnjih.
SPP-ja sem se lotil analogno in brez hudih organizacijskih priprav. Karte, kompas, pa bo kar bo. Blogi nekaterih drugih tekačev pravijo, da se logistični problemi tekom dni začenjajo urejati “sami od sebe”, in tako je bilo tudi v mojem primeru. Že v prvih dneh sem zanesljivo pomoč dobil v Ani Dragar, ki je skrbela za logistiko, in Mihi Dolinarju (GRS Kranj), ki je kot izkušen ultraš (nenadejano) postal moj trener, motivator in meteorolog.
Po Julijskih Alpah je tempo zaradi splošne izčrpanosti padel, tako da sem se moral za želen dnevni doseg začeti odpovedovati spanju in polžji tempo kompenzirati s časovno daljšimi etapami. Zadnjič sem po človeško spal pod Jalovcem, nato pa si vse do konca nisem odmeril več kot zgolj lepotnega počitka. V cerkljansko – idrijskih koncih ni ravno veliko planinskih postojank, znova gre zahvala Ani, ki mi je dve noči zapored dostavila premično prenočišče a.k.a. kombi.
Legenda slovenskega ultra teka Dušan Mravlje je v svoji avtobiografiji zapisal, da je na več stokilometrskih razdaljah procentualno razmerje med psihološkim in fizičnim naporom približno 80:20. Nekaj dela torej opravi telo oziroma fizična predpriprava, večino pa… glava! Zgolj brezkompromisna mentalna podreditev zastavljenemu cilju, dosegu obale, je prevladala nad obilom težav zadnjih dni: številni žulji, oteklina na desni nogi vse od začetka narta do sredine goleni, vremenske neprilike, izčrpano telo, manjko spanca, halucinacije (sploh v nočnem času)…
Vsak korak je bil napornejši od prejšnjega, vendar druge opcije kot strumno naprej ni bilo. Vremenska prognoza je namreč za sredino septembra obetala vseslovensko povodenj. Po mukotrpnem klecanju zadnjih dni sem na finalnem spustu iz Tinjana končno preklopil nazaj na tekaški korak in na predvečer dvanajstega dne dosegel Debeli rtič. Članska izkaznica za klub SPP direkt je bila potrjena!
Velika zahvala za neprecenljivo pomoč gre primarno Ani in Mihi, pa seveda ostalim logističnim podpornikom Blažu, Sari & Borutu, Dejanu, Mateju in doktorjema Zali ter Jakobu (oba GRS Kranj) za telefonsko obravnavo.
- Še nekaj statistike:
– Slovenska planinska pot je dolga 620 km, oddelati je potrebno okoli 40.000 višinskih metrov.
– od leta 1983, ko sta se prva tekača uspela prebiti pod magično mejo 14-ih dni, je do danes to uspelo le še poldrugemu ducatu ultra tekačev
– moj končni čas: 11 dni, 20 ur in 13 minut
– najdaljša etapa: 1. dan: ~83km (Maribor – čez Pohorje do Slovenj Gradca – Uršlja gora – Andrejev Dom na Slemenu, ~4100m)
– etapa z največ višinskimi metri: 7. dan: ~4500m (Kredarica – Triglav – Luknja – Bovški Gamsovec – Kriški podi – Razor – Prisojnik – Vršič – J. škrbina – Jalovec – Zavetišče pod Špičkom; ~35km)
– časovno najdaljša etapa: 8 dan: slabih 21 ur (Zavetišče pod Špičkom – izvir Soče – dolina Trente – Prehodavci – Triglavska jezera – Koča pod Bogatinom – Krnsko jezero – Krn – planina Razor; ~66km; 3700m)
– število doživetih anekdot na poti: najmanj enako številu pretečenih kilometrov 😊
