Do nedavna sem kar mislil, da se na štiritisočake po koncu poletja pač ne hodi. Objave na družabnih omrežjih pa so mi dale misliti, da bi mogoče poskusili. Že Ortler pred dvema letoma je nekako tako nastal. Nekaj dni sem rabil, da sem sebe prepričal, ker sem vedel, da bo Niko takoj za stvar. Res je bil. Bojana tudi. Boris (AO Kamnik) pa si je vzel kakšnih sedem sekund za razmislek.
Od doma smo se odpravili na nedeljo, 16. oktobra, ob petih zjutraj. Prvotni cilj je bil precej bolj ambiciozen, Zinalrothorn in priti bi morali samo do Zermatta ter nato še do koče. Dan za vrh je bil ponedeljek. Nekje pri Milanu se je toliko zdanilo, da so spletne kamere pokazale kako lepo so hribi okoli Zermatta posuti s svežim snegom. Nikoli ne bom vedel ali je šlo za preudarnost, omahljivost ali samo željo, da gremo nekam, kjer bomo zagotovo prišli na vrh. Gran Paradiso smo ocenili kot primeren in dosegljiv cilj.
Po osmih urah vožnje smo parkirali na skoraj praznem parkirišču v zaselku Pont nad Aosto (1960m). Ker je bila ura komaj 13.00, po opisu poti naj bi do vrha potrebovali optimističnih šest ur, smo v nahrbtnikih pustili najnujnejšo »light&fast« opremo in se podali na pot.
Za res lepo pot do koče Vittorio Emanuele II (2735m) smo porabili uro in pol. Od tam naprej je šlo počasneje. V precej kamnitem brezpotju ledeniške morene smo po naključju izbrali levo varianto, ki nas je nehote pripeljala pod izrazit greben s katerega smo kakšno minuto žalostno opazovali lepo gaz »normalnega pristopa« nekaj sto metrov zahodno od nas.
K sreči je Boris na grebenu opazil tablo in izkazalo se je, da smo, spet nehote, prišli na začetek ferate z oznako ED (180m dolžine, 130m višine). Bojana se je odločila, da ima dovolj – mogoče zato, ker je na tabli pisalo, da zelo priporočajo kompetetntno vodenje. Fantje pa smo se začeli vleči po tistih jeklenicah. Pred tem smo se tudi iz superg preobuli v gojzarje in si hkrati še namestili dereze. Po slovenskih merilih je šlo za dobro narejeno zelo zahtevno pot, ki pa žal ni trajala dolgo – 180m pač. Gaz nad to nepričakovano popestritvijo pa se je proti vrhu kar vlekla. Svoje je naredila tudi že višina. Na robu ledenika nas je pričakala navadna aluminijasta lestev, ki je omogočila lahek in varen prehod preko krajne poči. Čakalo nas je le še zadnjih nekaj metrov precej zračnega skalnega grebena do vrha. Žal nas je sončni zahod prehitel za nekaj minut in smo vrh dosegli že v trdi temi.
Sestop je potekal tekoče, z Bojano smo se sešli pri koči. Za vzpon smo potrebovali 6 ur in 15 minut, vse skupaj pa 10 ur in 20 minut. Ob polnoči smo bili pri avtu, ob osmih sem bil v pisarni.