V petek, 5.8.2022, smo se Urban Bečan, Vid Felicijan in Matej Ogorevc ob petih zjutraj dobili v Ljubljani. Usedli smo se na bus za Kranjsko Goro in ob sedmih prispeli tja. Tam smo čakali avtobus za Vršič, vendar ni prišel, saj je prišlo do manjše zmote. Po nekaj časa čakanja smo se odpravili proti jezeru Jasna peš, v upanju, da dobimo ‘štop’. Na našo žalost se to ni zgodilo. Pri jezeru smo počakali naslednji avtobus ob 9.30, ki pa je bil nabito polen. Po dobre pol ure vožnje smo prišli na Vršič, od kjer pa smo se odpravili peš. Med hojo smo nekajkrat pogledali na zemljevid in v vodniček, zraven pa se naučili še nekaj novih stvari. Ko smo prišli pod steno, je bila smer v senci kar nam je bilo po godu. Pripravili smo se in začeli s plezanjem. Smer je bila lahka, a malo krušljiva, plezanje je bil0 užitek. Plezali smo z dvema tanjšima štrikoma, Matej pa je bil vedno v vodstvu. Plezali smo dve uri v senci, na vrh pa smo naredili kratek postanek. Sestopili smo po planinski poti, nato pa zavili na melišče, ki pa ni več tako dolgo. Po sestopu smo se odpravili do Erjavčeve koče kjer smo počakali na avtobus. Ta nas je odpeljal do Kranjske Gore, tam pa smo prestopili na avtobus za Ljubljano in tam dokončno zaključili turo. Dan je bil poln novih izkušenj.
Če je avto na servisu, fanta pa polna zagretosti, se vse da. No, če mentor ne bi spregledal komentarja na voznem redu bi lahko celo dlje spali. 😛