Severni raz Pinnacola v Trbiški Krniški špici (Cima Vallone)

Po Miheliču “amfiteatru podobna dolina, ki jo obdaja venec imenitnih sten”, je imeniten opis za severna ostenja nad kočo Pellarini, kjer sva se mudila 23.7.2022. Načrt je bil sicer nogam bolj prijazen, dvodnevni program, a se je na koncu začel in končal doma, ob 5h oz. 23h.

Od parkirišča v Zajzeri, kjer pot trenutno za 10 minut podaljša gradbišče, sva v uri in pol pristopila do koče Pellarini na 1499m. Gor grede sva šla po novi poti, ki je nezgrešljivo označena z rdečo piko na tabli za kočo. Sledil je nenačrtovan postanek v koči, ko sva iz prve vrste spremljala mimoidočo nevihto, ki se je k sreči obrnila proti Avstriji. Še dobra ura pristopa čez Žabniško škrbino v zatrep Mrzle vode in do stene in že v soncu sva ob 10.45 vstopila v S raz Pinnacola/Metzger; 490m, IV oz. po Miheliču 350m, -IV/III.

Skala je super, orientacija nezahtevna, smer je neopremljena, sva pa med poplezavanjem naletela na 7 klinov, navezala sva se čez previsni detajl na sredi raza, na vrhu sva bila v uri in pol.

Dneva je bilo še veliko, ambient in razgledi enkratni, tudi sonce naju ni peklo, ker je bila smer v senci, zato za sestop v Pellarini nisva izbrala kratke ali daljše, ampak še daljšo varianto😁 Da si še malo ogledava vse možne pristope in sestope za bodoče podvige. V 10 minutah sva bila na glavnem grebenu Trbiške špice, poličkasti poti, označeni z možički, sva dobro uro in pol mimo množice škrbin gor-dol sledila do začetka ferate Anita Goitan. Po še več zgledno zavarovanih policah in špranjah sva se sprehodila pod Divjo kozo (Cima di Riofredo). Nekako sem začutil, da moram na vrh, Bojana pa si je privoščila kratek oddih. Tudi normalni pristop zahteva plezanje do II+, I/II, predvsem pa občutek za orientacijo. Iskanje pravega pristopa olajša nekaj možičkov.

Obšla sva še Malo špico (Innominato), Turn (Torre) in Gamsovo mater (Madre del Camosci) ter se ob 16h pridružila 3 kozorogom na Višu. Sicer sva ves dan srečala le še dva sestopnika z Divje koze proti Corsiju in opazila 3 plezalce v Piusijevi smeri v Pinnacolu.

Ker so vsi sestopi z Viša do koče Pellarini pre(dolgi), sva šla najbolj direktnega, Severovzhodno deber (Gola N/E). Slabih 1200 višincev do koče Pellarini je mešanica šodra in zgledno zavarovane plezalne poti z množico jeklenic (tudi potrganih) in drugih varoval v zares divjem ambientu. Sledenje možičkom in bolj ali manj vidnim markacijam je nujno, opazila sva množico novih svedrov, enega uporabila za abzajl. Morda zato, ker sva šla navzdol, ampak pot je res izjemno zahtevna, sicer vrhunska, in je nikakor noče biti konec – pa še ta postreže s strmim snežiščem med Malim Višem in meliščem, kjer je v izogib sitnostim plezalka uporabila cepin. Bi se dalo tudi stisniti, ampak zakaj sva ga pa nosila.

Dan za zapomnit, saj je tura trajala 13 ur in pol! s še enim + na koncu – med sestopom v Zajzero naju je slabo uro pral dež – sva ostala ohlajena vse do doma!

Bojana in Niko

Popravi objavo
Izbriši objavo