V nedeljo, zgodaj zjutraj se Vinko, Franci in jaz v megli peljemo proti Vršiču… Stavim, da je vsak izmed nas razmišljal … “Eh, saj na Vršiču bomo nad meglo…”
No, pa nismo bili 🙂 na Vršiču ob 7ih mraz in megla…naložimo opremo in odkorakamo proti smeri. Za prvo smo si izbrali (no, če sem čisto iskrena jo je izbral Vinko) Severni raz Male Mojstrovke. Po dobrih 40min pridemo pod smer, megla pa taka, da bi jo z nožem lahko rezal. Zato smo, na Francijevo idejo vadili zabijanje klinov in glej ga zlomka, zgleda da smo z ropotom pregnali meglo in smo se po kaki uri čakanja končno lahko podali v smer 🙂
Vinko lepo prvi, midva pa za njim… nekje v četrtem raztežaju se je megla dokončno razkadila in odprli so se nam čudoviti razgledi, … super, luštna smer… dva klina ve Vinko vmes dodal (jaz pa pobrala), drugače pa vse lepo opremljeno 🙂
No…. na vrhu pa pravi Vinko:”Meni se ne da več, dost mam za dons. Če čta pejta vidva sama v Pocarsko, js vaju bom pa gledu.” TAKOJ SVA BILA ZA 🙂
Pa sva šla 🙂 Vinko naju je preveril, nato pa se “udobno” namestil na melišču in naju celo smer opazoval. Midva s Francijem pa lepo, v enakovredni navezi splezala svojo prvo večraztežajno smer (brez inštruktorjev). Na vrhu pa vesela k dva majhna otroka 🙂 Ko naju je Vinko pričakal na Vršiču sta izza vogala najprej prišla dva VELIKA nasmeha, šele nato midva s Francijm 🙂 🙂
Sledila je še debata v Erjavčevi koči, ob dobri joti in bograču in seveda so se že delali plani za naprej.
VRHUNSKO SMO SE IMELI