Po sobotni pleži nad dolino Vrat sem se prestavil na primorsko stran Julijcev, kjer sem se v zgodnjih nedeljskih urah na planini Zapotok pridružil taboru Soškega AO. Pri lovskem stanu je bilo živahno, naveze iz vseh vetrov s(m)o se razporedile po okoliških stenah Srebrnjaka, Zapotoškega vrha in Bavškega Grintavca.
Nad planino kraljuje mogočna stena Srebrnjaka, najbolj znana po dveh klasičnih linijah v desnem delu stene. Že dolgo sem imel željo potipati skalo tudi v kateri od številnih smeri levega dela, tako sva se z domačinko Evo Pejič odločila za redko plezano Cerkljansko smer (IV+/III, 450m).
Spodaj smer sledi nezgrešljivi grapi. Majava skala in šoder ne ponujata obilo užitkov, plezarija in ambient pa se močno izboljšata v srednjem delu smeri, ki ga tvorijo na videz nepristopne črne plate. Kljub zgledni naklonini so prehodi po poličkah in zajedah izredno elegantni in prav nič težavni, za orientacijo pa zadošča (dobra) skica iz Primorskih sten.
Po dolgi prečki v levo sledi najtežji raztežaj, sistem rahlo proti desni obrnjenih zajedic, ki postopoma pripeljejo v položnejši svet. Tik pred detajlom je na levi strani zanesljivo skalno uho. Do vršnega grebena je še nekaj raztežajev plezanja po razbitih pragovih, kvaliteta kamnine spet pade.
Naletela sva na vsega tri kline, sredi smeri se od zdaj naprej kiti še en nov. Nasploh je skala bolj kot pomičnikov godna klinov, kladivo je skozi dan veselo pelo, tako da sva bila v smeri kar debelih 8 ur. Lepi razgledi na smaragdno Sočo daleč spodaj, Triglavsko pogorje na eni in zahodne Julijce na drugi strani pa ne smejo uspavati, saj je sestop iz vrha še kako zahteven.
Zelo lepo, da sta šla plezat tako neznano in “pozabljeno” smer! Se pa spomnim, da je sestop iz Srebrnjaka skoraj bolj zahteven, kot pa plezanje nanj, samo baje so sedaj po grabnu neki abzajli…