Gneča na cesti, frikanje, večraztežajke, padli nahrbtniki, kače, strgane hlače, makaroni in pivo. Tako je na hitro zgledal tabor domžalskih tečajnikov v Paklenici za prvi vikend junija. Naj to malo bolj razširim, da dosežem zahtevanih 3000 znakov 🙃
V petek 3.6. smo se ob 14ih iz Ljubljane odpravili proti Starigradu (nekateri so šli že zjutraj in so imeli čas frikati in tudi preplezati kakšno večraztežajno smer). K sreči delam od doma in me ni nihče ni videl iti prej iz službe, drugi so pač morali izkoristiti nabrane nadure 😁 Pot je potekala brez kakršnihkoli posebnosti. Na cilj smo prispeli še precej pred mrakom, kjer smo se raztovorili in skuhali večerjo (tako je, makarone 🍝).
Po večerji in počitku smo počakali, da prispejo še ostali, saj nekateri niso imeli take sreče s prometom kot mi. Nakapljalo se nas je 29, od tega 17 tečajnikov in 12 inštruktorjev. Ob pivu smo se po dveh urah (kreganja in pogajanja) končno zmenili za smeri, ki naj bi jih preplezali v soboto. Naša naveza (dva Urbana – en inštruktor in en tečajec – in jaz) se je odločila za smeri Barba Antin in Akademski.
Naslednji dan smo se zbudili ob 6.00, hitro zmetali vase zajtrk in se ob 6.30 odpeljali proti kanjonu Paklenice. Takoj ko parkiramo, Urban predlaga smer Ča je od Draga je od Draga namesto Barba Antin, saj je bila le skok čez potok stran (pa tako smo se trudili prejšnji večer 😅). Zamenjava se je izkazala kot super izbira, saj je nekaj navez zgrešilo pravi potek smeri Barba Antin. Smer Ča je od Draga je od Draga smo preplezali brez zadnjega cuga (6b+), pred katerim smo odvili na levo. Tako je imela smer oceno 5b. Smer je zelo lepa, je v senci in kar je najbolj pomembno, ima kratek sestop.
Zatem smo si dopolnili zaloge vode (na koncu sem popil več kot 4 litre vode!!) in se odpravili višje po kanjonu do smeri Akademski. Sonce je pripekalo, bilo je več kot 30 °C, pot je iz nas tekel v potokih, vendar je bila tudi ta smer na senčni strani (hvala Urban, da si izbral tako smer). Smer je lepa, z izjemo prvega in zadnjega cuga (ostane še 4 lepe cuge vmes 😀). Prvi cug je ocenjen kot 3, toda nekomu, ki ni navajen plezati poševnih zajed, je to bolj nekje med 4 in 5. Zadnji raztežaj pa je zlizan kamin, ki je kriv za približno pet modric in tri brazgotine. Na vmesnih cugih pa smo imeli čas občudovati razgled, saj smo čakali navezo iz Češke, ki je plezala pred nami. Vsaj v natikačih niso bili. Za razliko od prejšnje smeri je bil tu sestop zelo težaven, saj je zelo dolg, gre po ostrih skalah in potrebno je plezanje po zajlah navzdol. En napačen korak in zagotovljen je prevoz v helikopterju 🚁.
Na dnu smo si z ostalimi privoščili zasluženo pivo. Nekateri so se odločili splezati še eno smer, drugi pa smo se odpravili nazaj v apartmaje in si skuhali makarone. Glede na število različnih priprav makaronov, bi skoraj lahko napisali kuharsko knjigo. Če sem iz tega tabora kaj odnesel, je to, da lahko vodo predhodno segrejemo v kuhalniku vode 🤯, da ne rabimo čakati celo večnost, da zavre. Potem smo se skopali v morju, počivali, jedli čips in se pogovarjali o dnevu. Poleg strganih hlač in srečanih kač je eden izmed nas izgubil nahrbtnik, ki ga je rešila druga naveza. Ven je padel le sendvič, zelo vzgojna kazen po mojem mnenju.
Že zvečer smo vse spakirali, da smo lahko zjutraj izpraznili apartmaje (kar se je kasneje sicer izkazalo za nepotrebno) in šli splezati še zadnjo smer tega tabora, Centralni kamin. Vroče in soparno je bilo še bolj kot dan poprej, na srečo je tudi ta smer v senci. Preplezali smo 7 lepih cugov, pofajtali tisti kamin v srednjem cugu in se po žgočem soncu odpravili nazaj. Salamoreznice, zajle, melišča in dolg sestop, skratka zabavno.
Po skoku v morje in tušu smo napolnili avtomobile in se odpravili nazaj domov. Ta mini tabor je bila super stvar, večina nas je zelo uživala in smo se imeli možnost zelo naplezati, kar smo povečini tudi izkoristili. Komaj čakamo naslednji tak dogodek.
