Z Jakobom Skvarčo (AAO) sva plezala smer Kamini (VI/IV-V, 375m) v JV steni Planjave nad Repovim kotom. Ker o smeri ni znanega veliko, čeprav je plezarija lepa, linija direktna, kvaliteta skale pa večinoma nadpovprečna, sedaj na papir izlivam nekaj informacij o četrtkovi plezariji.
Po opisu iz vodnička “Repov kot, Kamniška Bela” se smer začne skupaj s Spominsko Štefana Kukovca. Po dveh lažjih raztežajih (II-III) pridemo na gredino, kjer se (zares) začne Humar-Škarja. Prečnica v desno, nato pa je Jakob ob koncu cuga namesto sestopa v kotanjo izbral težjo, a direktnejšo varianto desno rahlo navzgor po slabo razčlenjeni plati (V+, 1k).
S četrtim raztežajem vstopimo v kamine, ki jim nato sledimo vse do vrha stene. Začne se s previsom (V+, 5m, 3k), nadaljuje pa po lepem kompaktnem žlebu z odlično skalo.
Peti raztežaj postreže z vertikalnim 20-metrskim strmim kaminom z izstopnim previsom (VI, 1k), nadaljuje pa se v položnejšem tempu s štantom v lažjem svetu. Prišla sva pod mokri del smeri, ki pa se ga da (delno) zaobiti. V šestem cugu sva najbolj gladek del kamina obplezala po plati iz leve proti desni (V, 5m), sledi sluzast kamin in štant na dveh obstoječih klinih v mokri lopici. Smer zavije levo po plati ob kotu, začetek je bil zaradi mokrote, ne najboljše skale in varovanja naporen, odrešitev pride v obliki velikega skalnega ušesa na desni strani (VI, 10m, 0k).
Druga polovica cuga pelje skozi še eno kaminsko ožino, ki pa je zaradi sluzavosti bolj smotana, kot zares težka. Izstopni raztežaj se ponaša s serijo treh previsov v dobri skali (VI-, 30m, 2k), sledi le še sprehod po v desno usmerjeni rampi na vrh stene. Do Srebrnega sedla je deset minut sestopa.
Smer je razen prvega previsa slabo opremljena, na vsako dolžino vrvi se najde morda kakšen klin, zato pa zelo prav pridejo pomičniki, ki se jih da namestiti praktično kjerkoli. Smer je mestoma kar zahtevna, vmesni deli so lažji, varovališča zaradi terasaste sestave cele stene vsa po vrsti udobna. Podane ocene so seveda zgolj najino mnenje. Pa veliko užitka v plezanju!
Hm, … tole se pa bere kot dobra ideja za na “to climb” seznam. 🙂