V tretje gre rado. Lansko leto gora ni hotela in sva dvakrat obrnila. Prvič zaradi megle in drugič zaradi mokrote. Včeraj 10.8.2021 sva poskusila ponovno in kočno preplezala greben Rigljica-Rušica (III/II, 150m). Vsi lepi in romantični zapisi o turi so na mestu, na nekaj podrte martuljške skale seveda gre računati, a tura je divje lepa, samotna in res veličastna. Ker nama je bil pristop iz Gozd Martuljka znan, sva preko najbolj sitnega odseka po melišču pogledala čez sedelce on Kurjem vrhu in zagledala Jasno že po 1:30 ure hoje. Večina pristopa je po gozdni poti, ki jo nekajkrat popestri plezanje preko podrtih dreves. Ker je bilo vroče, sva bila nad hojo v senci navdušena tako v pristopu kot sestopu. Možici in nekaj oznak pomagajo pri orientaciji, je pa treba vsaj prvič računati na nekaj iskanja. Skala v dveh stenah do Rigljice je čvrsta, na vmesnih delih in grebenu do Rušice pa se vidi razdiralno moč narave in terja res zanesljiv korak. V plezalnem delu je bilo presenetljivo dobro opremljeno. Videla sva sidrišča z novimi svedrovci in še kak klin več kot sva prebrala v opisih.
Ker je bil dan vroč, sva namesto domov, zavila še po osvežitev do Jasne. Pohvaliti moram urejenost parkiranja, ki je prvo uro brezplačno, potem pa 1 €/uro.
Bojana in Niko