Preteklo soboto, 22. dne tega meseca, sva z Vesno raziskovala zahodno steno Grintovca. Zlati dež mi je, zaradi res ne vem katerega razloga, padel v oči že nekaj časa nazaj. Tudi v vodničku napovedan triurni dostop iz Konca ni pregnal misli. Mogoče sem pa samo preveč planinc. 😛
Dostop sva uspešno skrajšala za slabo uro. Nato pa ob dokaj nerazločnemu vrisu obstala pod steno. Če sva čez čas vstopila po v opisu in na skici omenjenih žlebičih, sva v nadaljevanju cikcakala po travnatih policah, kompaktnih previsih in zajedah ter nerazčlnenjenih platah. Skala odlična, celo preveč. Za namestitev vmesnih varovanj in sidrišč je bilo potrebno marsikdaj narediti križ čez šolsko doktrino. Vse to naju je, po neki svoji liniji, naposled le pripeljalo na začetek zgornje polovice 350 m visoke smeri.
Od tu dalje smer sledi globoki grapi, ki deloma prehaja v kamine – lepo plezanje z obilico oprimkov in možnosti za varovanje. Najtežje mesto je predstavljal obvoz zagozdenih balvanov po izpostavljeni in sprva kot sam hudič mastni prečki. Deset metrov v levo, nekaj metrov navzgor in še nekaj desno, pa čez zopern previs in za pol štika lepe petice je konec. Kar prekmalu. Za konec le še sanjska plata v belem apnencu in zadnji “nehaj varovat” na strehi Grintovca. Le še zvila sva vrvi in pospravila opremo in sestopila v dolino.
Zlati dež, V+/IV, 350 m se je izkazal za pravi skriti biser. Plezalcu ponuja veliko užitkov, sonca pa tudi ni manjkalo. Prvotnima dvema klinoma sva dodala še dva para novih.
PS: Z dosedanjo sezono se sicer ne morem ravno pohvaliti. Poleg, na Benkotovem memorialu in s Terkotom preplezanih smereh nad Vršičem, sva z Mihom en dan preživela v Južnem razu Skute, skupaj z damama obiskali Spominsko Čerin Milan v Ratitovcu, z Urško pa sva nad Bornovimi tuneli tudi skočila Kiklopu v oko. No, sem pa zato, v primerjavi s preteklimi leti večkrat obiskal kako plezališče. Tako da, kakor pravi Urban, miga se. 🙂
Bravo! Sliši se ravno prav začinjeno 🙂