V deželi stolpov

Kaj je skupno sosednjima nacionalnima parkoma Saška Švica (Sächsische Schweiz) in Češka Švica (Národní park České Švýcarsko)? Vsaj to, da nista niti blizu Švice in da ju oba krasijo temni stolpi iz peščenjaka. Čudoviti na pogled, zanimivi na dotik in nevarni za plezanje. Letos se je ponudila ponudila odlična priložnost, da z Mladinsko komisijo PZS obiščemo to deželo stolpov na češki strani meje. Poleg mene je slovensko ekipo sestavljalo sedem zagnanih mladih in Blaž, s katerim sva jih (dokaj) uspešno krotila 😀 Skoraj pol ekipe je predstavljal naš domžalski podmladek – Urh, Urban in Luka – in samo to vam povem, fantje so se res izkazali in nas bojo hitro dohiteli 😉

Zakaj in kako smo se znašli čisto na severu Češke, tik ob meji z Nemčijo? Ideja o mednarodnem mladinskem plezalnem taboru je začela nastajati že med projektom Erasmus+ Climbing for everybody. Po koncu projekta smo predstavniki petih evropskih planinskih zvez (Češke, Slovenske, Slovaške, Madžarske in Hrvaške) začeli z načrtovanjem in za kraj prvega tabora izbrali Češko. Tako nas je 45 ljubiteljev plezanja od 11. do 17. avgusta preživelo v kraju Ostrov, kjer smo bivali v kampu sredi ničesar. Brez signala, brez interneta in brez trgovin. Za mene raj, za mladino šok 😀

Celotno območje je izredno tradicionalno in ima stroga pravila, kar se plezanja tiče. Če jih naštejem samo nekaj:
– prepovedana uporaba kovinskih varoval,
– prepovedana uporaba magnezija,
– prepovedano plezanje na top-rope,
– prepovedano plezanje po padavinah (ponekod celo 48 ur),
– …
Zaradi vseh pravil je plezanje malo specifično. Prvi plezalec smer spleza s pomočjo tradicionalnih varoval, zgoraj naredi sidrišče, varuje drugega od zgoraj in nato se spustita po vrvi. Smeri niso navrtane (občasno je kje kakšna rinka sredi smeri), varovanje pa poteka z vozli: navaden vozel sredi gurtne, navaden vozel ali osmica na prusiku, okrogli vozli iz pomožnih vrvi različnih debelin (imenovani kinderkopf oz. monkeyfist), … Med plezanjem iščeš idealne razpoke, v katere boš potiskal vozle in jim zaupal svoje življenje. Oh joy! 😀 Psiha dela na maksimalnih obratih. Na taboru smo se k sreči lahko zanašali na lokalne vodnike, ki so za nas preplezali vse smeri.

Skozi ta nepozaben teden smo splezali tako na nemške kot češke stolpe, se učili plezati poke, odlomili nekaj grifov, doživeli super abseile v prazno, dobro popraskali kolena, uničili blazinice in se učili izdelovati vozle za varovanje. V prostem času smo nasekali kar nekaj drv za večerni ogenj, se naučili igrati poker, se borili za mesto v viseči mreži, uživali na toboganih na bazenu, pošlatali tudi plastiko ter predvsem pojedli ogromno kumine (beri: doživljenske travme zaradi kruha s kumino) 😀

Tudi avtorica tega zapisa je na prigovarjanje od zgoraj (prepuščeno lastni interpretaciji 😀 ) pošlatala skalo. Posledice so se dobro čutile že naslednje jutro, ampak občutek, ko po 10-ih mesecih zagrabiš za skalo, je pa neprecenljiv … Do podobnega tabora na Slovaškem naslednje leto bom pa že nekako zrihtala to ramo, ane! 🙂

Popravi objavo
Izbriši objavo