Včeraj sva s prijateljem Rajkom splezala Kramarco v Storžiču. Malo sem sicer pozabil, da bi utegnil imeti težave s počenim rebrom, posledico kolesarskega padca, a je nekako šlo. Smer je še vedno zanimiva tudi poleti, predvsem za privajanje na ne ravno najboljšo skalo. Gre za smer lažje težavnosti, mestoma malo težjo, kot Slovenska v Triglavu, a precej krajša. Vmes sva malo potrenirala vrvno tehniko in izpezala ravno, ko so se strele spravile nad Kočno. Tako sva kar „hitro“ sestopila čez Škarjev rob. Rebra so se navzdol grede dobro oglasila, zato je beseda hitro v narekovajih. Ampak vseeno je bila fina turca.
Welcome back! kramarca je res prava smer, da se navadiš na naš “krš” 🙂