Z Markom sva se v sredo lotila ture, za katero sva bila zmenjena že dolgo časa – za prečenje Loške stene, enega najsamotnejših koncev naših gora. “Tam se nam ves čas dozdeva, da smo tako oddaljeni od sveta, kot bi hodili po drugem planetu”, turo slikovito opisuje Tine Mihelič.
Začetni del grebena, iz Vrha Krnice v smeri severo-vzhoda.
“Celotni greben med Vrhom Krnice in Plešivcem je za enodnevno turo predolg. Če se ga kljub temu lotimo, se moramo opremiti za bivak”, nadaljuje Mihelič. Ker so nama delodajalci namenili samo en prost dan, sva se z Markom odločila, da turo začneva pri Klužah, saj drugi del grebena ponuja nekaj zasilnih izhodov v dolino, vkolikor bi nama začelo zmanjkovati časa, kar v primeru prečenja iz obratne smeri ne velja.
Pri Klužah ob pol šesti uri zjutraj srečava gorskega tekača, ki je predšihtno odhitel na Vrh krnice – bil je tudi edini človek, ki sva ga tistega dne sploh srečala. Prva polovica ture je tehnično manj zahtevna, z izjemo abzajla iz Oblice. Tura je vseskozi resna, greben je mestoma izredno izpostavljen, na loško stran prepaden, v smeri Bavšice pa ga definirajo strme trave, skozi katere vodi marsikateri obvoz. Izmed vseh vrhov v neskončno dolgi verigi je najteže dosegljiv Morež, ključ katerega je 10-metrska krušljiva platka, kjer sva se edinkrat navezala. Pred vzponom na Bedinji vrh je začelo rositi, vendar je dež kmalu pregnalo sonce; k sreči – plezanje po mokrih trentarskih travah je v tisti divjini namreč enako igranju ruske rulete. V Vrhu Goleževice sva pustila en klin in obnovila še en starejši prusik.
Drugi del ture (zadaj vrhovi Bavh, Bedinjski vrh, Morež, Briceljk) je tehnično zahtevnejši
Po dolgih urah prečenja, kjer je zaradi vseskozne resnosti poplezavanja poleg fizične obvezna tudi dobra psihična pripravljenost, končno stopiva na Plešivec, še deseti vrh tega dne. Do zatrepa Loške Koritnice je samo še dobra poldruga ura manj zahtevnega sestopa in ko naposled stopiva na makadamsko pot v dolini, težko verjameva, da sva celotno turo uspela opraviti s čelnima svetilkama v nahrbtniku. Hvala Evi, ki naju je prepeljala na izhodišče in nama s tem prihranila lepo število kilometrov dolinske hoje! 🙂
Uuuu, fovšija, fovšija, fovšija … =D Bravo fanta, kapo dol! Tura, ki se lahko kosa z marsikaterim vzponom!