Od tod in tam…

Z Miho Habjanom (Akademski AO) sva se odločila zakopati sekiro med klinom in svedrovcem 😀 ter se navezala na štik. Pred dvema tednoma sva plezala v Velikem draškem vrhu, DKV, V, 400 m. Smer je bila naravnost fantastična, sestop pa sploh ne tako dolg, kakor vsi pravijo, po občutku bi rekla, da je trajal le kakih 15 minut 😀

Sledeča smer, ki sva jo splezala pred kakim tednom, je bil Vodnjak želja, NŠG, VI-, 280 m. Še ena zares fantastična, dobro opremljena smer, čista uživancija. Spodnja dva cuga po platah sta zares lepa, tisti cug, ki je skupen s Trmastimi kamini, pa malce siten, takoj po odcepu v svojo linijo pa zopet postane plezarija uživaška.

Ta vikend sva napadla severno steno Rjavine, Centralno smer, VI-, 850 m. Za moje pojme najboljša alpska izkušnja ever. Že opis v Miheličevi knjigi je kar epski: ”Centralna je nedvomno osrednja in najpomembnejša smer v severni steni Rjavine in članica elitne klasike Julijcev. Vrednost te izredno velikopotezne ture ni toliko v lepoti plezanja. Pravega plezalskega užitka ponuja le malo. Težavna mesta si ne sledijo, med njimi se lahko spočiješ v lažjem svetu. Skala se menjava od odlične do zelo krušljive. Smer je polna prečnic, zato je zelo dolga. Pomembna je kot zapleten, vendar naraven prehod čez zares izredno mogočno steno. Giblje se v zelo divjem in resnem okolju. Če vse te značilnosti strnemo, lahko Centralno v Rjavini ocenimo kot priporočljivo, zahtevno turo, ki se je lahko loti le izurjena, tudi kondicijsko dobro pripravljena naveza. Smer še zdaleč ni opremljena…” Zvečer, ob pripravi na turo, sem ta opis kar malce zignorirala (da se ne bi prestrašila), se je pa izkazal kot zelo pristen in nič kaj pretiran. Čeprav orientacijsko zahtevna, je smer logična, tudi klini, ki jih najdeš tu in tam, ti dajejo dober občutek, da si na pravi poti. Štanti niso opremljeni, kar mi je bilo v bistvu res ful všeč, saj sva lahko vlekla cuge, do kamor se nama je zahotelo. Tisti del stene, ki je opisan v Miheličevi shemi, sva splezala relativno hitro. Vendar pa, ko si na koncu opisa, si v resnici šele na sredini stene. Od tam pa labirint prehodov in stene kar ni hotelo biti konec. Priznam, na koncu sem bila zares crknjena. Na srečo je bila najina naveza, kot je priporočil Mihelič ” kondicijsko dobro pripravljena”, saj je imel Miha kondicije za dva in mi je pomagal pri nošnji ruzaka v dolino. Kakšen car! 🙂

Vmes sva precej tudi frikala, Čreta, Ter, Jereka. Miha je z lahkoto posajtal smeri do 7b, jaz zlezla eno 7c+, v kateri se je Miha, mislim da nalašč, na zadnjem gibu spustil, sicer pa nama ostaja precej odprtih projektov za naslednje dni…

Popravi objavo
Izbriši objavo