je bila prva smer, ki sva jo 10.9.2009 kot mlajša pripravnika v AO Domžale samostojno splezala. Takrat se nama je zdelo imenitno, ker je bila pred nama še naveza treh in sva samo plezala za njimi. Danes bi premislila, če bi vstopila za njimi, ali pa bi jih čimprej prehitela. Še posebej, ker je še živ spomin na Deržajevo smer, ki sva jo z Janezom splezala tam blizu in je bila največja podrtija, kar sem jo kdaj plezal.
Zato me je zanimalo, kakšni bodo občutki sedaj. Včeraj sva jo spet splezala. Skala je razen proti vrhu čvrsta, smer navrtana, orientacija lahka in zahtevnost skoraj podcenjena. Še najtežje je bilo na začetku, za kar sem poskrbel kar sam. Prepričan sem bil, da je vstop pravi, zato sem začel plezati en raz prej. Ko sem prišel na vrha balvana kakšnih 25 m kar težkega plezanja brez klinov in svedrov, sem ugotovil, da sem začel narobe. Zato sem splezal po desni grapi navzdol in prišel spet na izhodišče. Potem sva šla na pravi vstop.
Ko sva se vrnila na parkirišče, je bil v vsej tisti gužvi na Vršiču zraven naju parkiran znani avto.
LP, Bojana in Niko