Najprej je bila ideja! In iz ideje umestitev v koledar, kateri je sledil poziv tokratnega pastirja domžalskih alpinističnih ovac – Vinkota. Dva tedna pred odhodom na dušno alpi pašo je zacingljal njegov zvonček. Cingljanju se nas je odzvala šesterica – štirje kozli in dve dami. =)
Ogo ne bluzi, gremo brez prispodob! —> Zgoraj napisano sicer drži do potankosti. Vinko, Barbi, Urban, Matej (tečajc), zakonca Kališnik in piščeva malenkost se je v petkovem poznem popoldnevu odpeljala novim dogodivščinam naproti. Obljubljena dežela se je tokrat nahajala na in nad planino Zapotok.
In res je bilo vse tako kot obljubljajo … idilična planina, z idiličnim stanom (z manj idiličnimi živalskimi prebivalci) in idiličnimi stenami nad obema. Prispemo s temo in sredi priprav na nočni počitek zmotimo dva Hrvata. Ne pustita se motit, mi še manj, zato si urno pripravimo ležišče. Malo pomalicamo, spijemo pir in zaspimo.
Zjutraj odhod pod Srebrnjak. Glede na smeri, njihovo lepoto in kvaliteto skale bi lahko bil tudi Zlatnik! A po vrsti … z Barbi zavijeva v Bratovsko, ostali v sosednji Severozahodni steber, v katerem jim je delala družbo še neka tretja primorska naveza. O detajlih kdaj drugič, važno je, da smo bili po krepko podaljšani časovnici vsi na vrhu veseli in celi. Nič kaj slabše volje smo opravili tudi z zahtevnim in dolgotrajnim sestopom. Na planini končno voda, malica, večerja, pivo – ne nujno v omenjenem vrstnem redu. Dodatno nas zabava in izobražuje trojica Ajdovcev, s samim načelnikom na čelu. Še vedno smo jim hvaležni za koristne informacije o smereh in sestopu z Zapotoškega vrha – cilja navez Ogo-Matej &Urban-Barbi. Kališnika sta jo v soboto namreč že podurhala v dolino.
Podobne presežnike o smereh in skali sklenemo tudi za že omenjeni Zapotoški vrh. Kljub dokaj nizki steni (200 m), smo se vseeno kar zadržali – prvo omenjena naveza v smeri Likar-Markič (IV+/IV, 200 m), drugo omenjena pa v sosednji Jetijevi smeri (IV/III, 200 m). Slednja verjetno predlagata nekoliko višjo oceno, če se ne motim. 😉
Sestopili smo, suhi smo bili, lačni tudi ne, žejni (potabornega piva) še manj.
Opa! Na nekoga smo pozabili! Na ovna vodnika, ki nas je vestno spremljal iz doline. Pravi, da še ni bil pripravljen za v skalnate strmine, kar je nadomestil z nabiranjem prehojenih kilometrov. Se pa vsi nadejamo skorajšnjega povratka v večje naklonine!
Zaključek – prekmalu je bilo konec! =D
Več naj povedo pa še fotke. Originali prihajajo s spominskih kartic aparatov in telefonov v lastni udeležencev tabora.
