Nova smer v Kranjskem dedcu

Danes sva z Marto Krejan Čokl (AK Ravne) poteknile eno linijo čez Kranjskega dedca. Ker te linije ni v vodniku, kot tudi ne v Alpinističnih zbornikih, ki so objavljeni na spletu, in ker v njej nisva našle niti enega znaka predhodnikov, jo deklarirava za prvenstveno smer. 🙂

OK, zdaj pa zgodba. Danes ob 7.00 se Marta pojavi pri meni doma in obe sva odločeni – greva razdevičit Kranjskega dedca! 😀 Ideja sega par tednov nazaj, ko sva z Urbanom začela napletat želje po prvenstvenih in tudi že nekaj načela, ampak o tej zgodbi več naslednjič. Tole linijo sem šla pogledat v torek, ker mi je bilo dolgčas in ker sem po vodničku videla, da je ta del stene precej prazen. Steno sem preslikala s teleobjektivom in našla eno tako fino logično linijo. Linija me je dodobra obsedla in ko mi je Marta potrdila, da je za stvar, sem ji iskreno rekla – I love you! 😀

Ta Kranjski dedec je mali stolpič tik pod Presedljejem in iz doline Bele je dostop kar dolg, v torek sem brez ruzaka hodila kaki dve uri.  Zato sva danes ubrali drugačen dostop, iz planine Dol prek Konja na Presedljaj, par metrov nižje in na dostop. S težkimi ruzaki dobro urco in pol. Prvi detajl je dostop do stene, ko se je potrebno prebiti čez 100 metrski pas ruševja. Že to je bilo kar fino ogrevanje. Prvi cug gre od štanta (kjer vsa pustili 2 klina) levo na raz, nato prestop v zajedo oziroma tako nišo, kjer je tudi ostal klin za štant. Drugi cug gre najprej par metrov navzgor, sledi krušljiva prečka v desno, nato navzgor pod previs, potlej pa rahlo desno navzgor po razgibanem svetu do stojišča. Tudi tu je za nama ostal en klin. Tretji cug je fenomenalen! Najprej par metrov prečke v levo, nato v zajedo, pod previs, ki se na desni nadaljuje v novo, širšo zajedo. Splezaš na tak mini stolpič in narediš en presto v desno, v tanjšo poč, še nekaj metrov lepe plezarije naravnost navzgor, nato gredinca in štant pod previsom (tudi tu sva pustili en klin). Od tod sva šle po levi strani (desno je zgledalo grdo naloženo), nato cik cak po rušnatem svetu, eno malce težje mesto ob prestopu v levo, nato ven na vrh. Sledi še izplezanje po grebenu in doooolg in naporen izstop po ruševju.  Skala je solidna, vendar previdnost ni odveč. V smeri je obilo mest za nameščanje zatičev in frendov (mikroti, ki jih midve nisva imele, zagotovo pridejo prav, sicer podvojeni vsaj rdeči in zeleni), v zadnjem cugu se da varovanje fino nameščat tudi med ruševje, na štantih so za eventuelne ponavljalce ostali klini (na vsakem po eden).

Smer sva poimenovali in ocenili takole: Smer za možače in lovače, VI-/III-IV, 110 m

Še razlaga: Na temo možač in lovač se je pred časom Marta razpisala v uvodniku Planinskega vestnika. Na kratko, gre za to, da naj bi bile ženske, ki vstopamo v alpinizem, bodisi možače, ali pa lovače… Kakorkoli že, v kontekstu te dotične smeri pa sta naporen vstop in izstop po ruševju vsekakor domena možač, dobro znanje zatikanja (varoval) zlasti v težjih dveh cugih pa očitno nekaj za lovače 😀 Sva se vprašali na koncu, kaj sva potem midve? Možači ali lovači? V bistvu nama je čisto vseeno, vse dokler lahko plezava take fine smeri.  🙂

Aja, pa še to. Ker sem smer splezala z alpinistično inštruktorico (pa čeprav ne z našega ferajna) in ker gre za projekt, ki sem ga samoiniciativno nagruntala, pa ker so bili štanti, varovanje in vse ostalo bojda ‘proper’ narejeno, mi načelnik priznava naziv starejše pripravnice 🙂 Jeeej, hvala Ogo! 🙂 Častim na naslednjem ferajnu! 🙂

Popravi objavo
Izbriši objavo