Tandara-Mandara v NŠG

Še v petek je kazalo, da bo v nedeljo stabilno in čudovito vreme skozi ves dan. Zato sva si z Matejem naredila plan, da greva preplezat Steber revežev v Veliki Mojstrovki (V-/IV+, 500m). V soboto popoldan se je izkazalo, da je v nedeljo velika verjetnost ploh in neviht že zgodaj popoldan, zato sva opustila prvotni plan in za nov cilj izbrala smer Tandara-Mandara v NŠG (V+/IV, 250m). Zjutraj sva vsekakor bila hvaležna za to odločitev, ker sva lahko štartala dve uri kasneje 😀 Do Vršiča smo se odpeljali s polnim avtom, pridružili so se nama namreč še naveza Urban-Andrej ter Urška, ki je šla malo hodit.

Dostop je kratek in udoben, pod steno je še nekaj snega. Midva sva lahko dostopila do stene na skrajno desni strani (prestop čez 1m snega) ter po krajni zevi prišla do vstopa v smer. V najini smeri sva bila ta dan edina naveza, v sosednji Kranjski poči pa sta plezali dve navezi, ki sta občasno poslali dol kakšen manjši izstrelek.

Smer je ena sama lepa konstantna plezarija. Se najde vmes kakšen lažji odsek, sicer pa si večino časa v svetu četrte stopnje. Oba sva bila navdušena nad kompaktno skalo (za naše razmere), redko se znajdeš v podrtiji. Štanti so vsi nabiti (na stiku s Kranjsko počjo je v štantu celo svedrovec), za vmesna varovanja pa pride prav še nekaj frendov (od večjih do manjših).

Napredovala sva brez težav, preveč časa sva porabila le v najtežjem cugu. Gladka zajeda (V) ni bila preveč sluzasta, malo bolj mokra je le v zadnjem metru. Mi je pa notri manjkal še kakšen klin za bolj sproščeno plezanje, ampak frendi vse rešijo 🙂 Prestop čez plošče in nato detajl (V+) se mi nista zdela problematična, zajeda je bila zame bolj začinjena 🙂 V detajlu je klinov kolikor hočeš, je treba bit ali dobro opremljen s kompleti ali pa šparat pri vpenjanju.

Edine težave sva imela na vrhu smeri. Ker se tam opis smeri konča in ker si očitno nihče izmed naju ni dobro prebral, kaj pride na koncu 😀 V glavi sva imela neko poplezavanje po grebenu, pred nama pa se je odprl (na videz zelo podrt) kamin v rumeni skali. Situacijo je po telefonu rešil Pečjak, ki je tako natančno opisal ta del, da ga sama na vrhu smeri ne bi mogla boljše. Izkaže se, da je treba preplezat še zadnji cug Kranjske poči in da stvar ni tako strašna, kot izgleda od daleč. Hvala Andrej!

Najino zavlačevanje v smeri je imelo dve posledici: nabiranje grozečih oblakov nad nama in čakajoče sopotnike na sedlu. Prvim sva uspela ubežati, drugi pa so si čas krajšali s ponudbo v koči.

Aja, tokrat se je načelnik pustil peljati zadaj na štriku skozi celo smer in pri firerju potrdil, da ima ferajn novo starejšo pripravnico! Sej mu drugega itak ni preostalo, je bil že preveč žejen 😀