Nisem vajen pisanja člankov blogovskega izgleda, ampak ker je tudi na ferajnu nekaj (trail) tekačev ter ker pridružitev klubu »100 milj« ni tako majhna stvar, tokrat delam prav to. 🙂
Po kaljenju na najzahtevnejših slovenskih trail tekmah je bil naslednji korak logičen – udeležba na tekmi 1oo milj Istre, ultramaratonu, ki s članstvom v seriji Ultra trail world tour spada med 19 najelitnejših ultra trail tekov na planetu. Dogodek ponuja preizkušnje štirih dolžin, sam sem se odločil za kraljevsko, 168km dolgo in 6500 višinskih metrov zahtevno traso, ki se vije čez celotno hrvaško Istro.
Slabih 400 tekačev pred štartom v Labinu
Po registraciji v Umagu smo se s spremljevalno ekipo napotili na štart v Labin na JV Istre, kjer je bil v petek ob 17h začetek tekme. Tek z glavnino v začetni fazi je prinesel nekaj zamaškov na ozkih potkah, saj nas je bilo na štartu skoraj 400 tekačev in tekačic iz okoli 45-ih držav. Po prvi etapi do Plomina (17km) sem uvrščen okoli 200. mesta , po ogrevalnih dvajsetih kilometrih pa nato počasi začnem s prehitevanjem. Tekma je dovolj dolga, da si bo vsak tekmovalec znal najti prostor, ki mu pripada, zato sem načrtno zatrl začetno zaletavanje, ki mu ponavadi podležem.
Tek po neskončnih grebenih narodnega parka Učka je ponudil kičaste razglede ob petkovem sončnem zahodu in čuden je bil občutek ob misli, da bo še pred koncem tekme na vrsti še en zahod. Vrh grebenov je ugrabila burja in nas tresla vse do kosti, vendar kljub temu kratkih maratonkic nisem želel zamenjati za dolge tekaške hlače, niti ne zaradi nekaj potencialno izgubljenih minut, kot zaradi morebitne izgube ritma, ki sem ga naposled ujel. Pri spustu z Učke sem stopil na plin, saj mi kot gorniku ustreza tehnično zahtevnejši teren, z napredovanjem na okoli 80. mesto pa sem presenetil tudi mojo ekipo, ki me v Poklonu (43km) ni pričakovala tako hitro.
Stotine čelnih svetilk tvori magično nočno kuliso na grebenu Učke
Noge so bile še čisto sveže, žal pa se je začel upirati želodec. Kmalu po Brgudacu (57km) sem prvič bruhal, saj sem na postojankah jedel kar so želele oči, ne pa tistega, kar bi potrebovalo telo. Začela se je kalvarija, ki je trajalo skozi celotno srednjo trejino tekme. Psihično ni taka tekma nič lažja kot fizično, saj je težko nadaljevati z mislijo, da je do konca še več kot 100km, v želodcu pa že zdaj kaos. Tekom pozne noči sem se mukoma privlekel do Buzeta (89km), kjer je ekipa znova poskrbela za moje noge in mi v jutru sobotnega dne privoščila celo kratek spanec. Medtem so tudi Ana, Sergeja in Luka ujeli potek njihovih »zadolžitev«, tako da je polnjenje bidonov, mazanje nog s hladilnim gelom in motivacijsko bodrenje potekalo tekoče.
Komaj se uležem, že me zbudi Ana, 15 minut je mimo pravi, čas je za naprej. Po manj kot kilometru ravnine zbruham enolončnico, edino toplo stvar, ki sem jo zaužil v zadnjih petnajstih urah. Težko bo zdržati do konca, saj telo zavrača vso hrano, celo vodo, brez dotoka energije pa je cilj seveda nedosegljiv. Do Huma (101km) izgubim nekaj dodatnih mest, bodrijo pa me sms-i prijateljev iz domovine, ki tekmo spremljajo preko spleta. Sobotno dopoldne je nočni hlad pregnalo s pekočim soncem, ki je skrbelo za dodatno dehidracijo. Noge imam tudi po sto kilometrih še relativno sveže, vendar mi telo zavrača ves dotok energije, ki mu jo skušam vliti. Pil (in nato obdržal tekočino v želodcu) nisem že štiri ali pet ur. Ob misli na Colo in energijske napitke se mi v želodcu dviguje, pogojno prenesem kvečjemu kak požirek vode. Bruham drugič, tretjič, petič. Do Motovuna (129km) je neskončno daleč, dosežejo me vesti o začetku množičnih odstopov in samo Sergejine besede »če ti kej pomaga, ostali tekači ne zgledajo nič bolš kot ti«, me prepričajo, da še vztrajam.
In res, ob trasi počiva / leži / bruha vse več sotekmovalcev, krivulja mojega počutja pa se končno začne obračati navzgor. Na postojankah sem nehal s siljenjem uživanja celotnega spektra hrane z izjemo energijskih gelov, ki so poskrbeli za pravi čudež. Ob izmenični tekaški spremljavi Sergeje in Luke znova ulovim lep tempo in začnem s prehitevanjem tekačev, ki jih nisem videl že več ur. Po Oprtalju (139km) je večina višincev že mimo, z Luko se nalepiva na hrbet dvema Romunoma, ki diktirata konstanten tempo in se mi zdita zelo močna. Kljub dobremu počutju ju ne želim prehiteti, saj mi je jasno, da ne smem pretiravati s hitrostjo. Ekipa mi je priskrbela nekaj dodatnih gelov (hvala!!), na katere sem po prestanih najtežjih kilometrih gledal kot na luč na koncu tunela. Mimo Grožnjana (149km) in Buj (156km) kar poletim in težko verjamem, da, tokrat skupaj s Sergejo in Luko, s takšno lahkoto prehitevam tudi tekače, ki se spopadajo z občutno krajšimi razdaljami (tekom dneva so se začele tekme na 100, 67 in 41km, zadnji del poti pa je skupen vsem trasam). Zgolj menjava izpraznjene baterije čelne svetilke na začetku sobotne noči zmoti silovit nalet zadnjih tridesetih kilometrov, ki po dobrih devetindvajsetih urah vzponov in padcev privede do težko pričakovane ciljne črte. V cilju sem bil deležen skrbnega medicinskega tretmaja (hvala Eva!), tako da sem se hitro sestavil skupaj in že v ponedeljek lahko odšel v službo.
Doseženo 66. mesto med 373 tekmovalci (261 finišerjev; 122 odstopov) se mi zdi velik uspeh predvsem zato, ker tek nikoli ni bil moja prioriteta in sem v letošnjem koledarskem letu tekel vsega skupaj trikrat ali štirikrat. Očitno tudi švicanje s težo padala na hrbtu in pa nošnja štrikov ter težke plezalske kovačije v breg naredi svoje… 🙂 Seveda pa mi ne bi nikoli uspelo brez zveste ekipe, ki so jo sestavljali Ana, Sergeja, Luka in Eva. Hvala vam!
Vrhunsko!