To nedeljo mi kljub najvrjetneje zadnjim razmeram za led žal ni uspelo prit do kakšnega preplezanega slapu, vseeno pa je bil dan hribovsko obarvan. S parimi kolegi, sicer tudi soplezalci smo zarinili na Raduho. Cilj je bil vrh ali vsaj koča, do katere je v kopnih razmerah bojda 3 ure 45min. Po dobrih petih urah gaženja v zmernem tempu in izmenjevanju v neprehud klanec, smo po ogledu zemljevida precenili, da bo dovolj, da smo prišli nad meglo, zato smo spravili v promet nekaj pritiklin in se odkotalili nazaj dol po gozdu.
Pozivam torej vse, ki vas morebiti že srbijo noge po hribih – nekaj gazi je torej narejene, pot je z markacijami več kot odlično označena na kakih 5-10m, pa gre ves čas po gozdu, kar zagotavlja relativno varnost.
Napišem pa še, da je prejšnji vikend skupno turo imela AŠ, s katero smo odpotovali tudi Barbara, g.Načelnik, Andrej, Andrej, Blaž Križnar in moja malenkost, vsi skupaj pod budnim očesom “ata” Vinkota in sicer v Tamar. Na precej nekomfortnih -15 smo se klub njegovi odstotnosti spravili ob Kosirnikovi uri in tako prehiteli še 2 šoli in kakšno navezo. Čeprav bi si recimo res želeli v centralca, je Andrej napeljal desnega, Blaž pa še enega bolj desno (nimam vodnička, mogoče kdo ve ime, ocene?). Jaz sem oba zlezla kot druga, ostali se pa le pofočkajte spodaj. Žal za kaj več ni bilo časa, malo nas je zdelal mraz, še najbolj odločilna pa je bila gužva, ki nas je dokončno pregnala v – gostilno. Uglaunem fajn material, fajn družba, drugič pa le tečajniki napišite kakšno besedo ali dve pa pripnite fotke:)).