Minuli vikend sva se z Mariotom Musulinom, superstrong hrvaškim drytoolašem, odločila it preverit drytoolaško formo v eno najtežjih drytoolaških plezališč na svetu, Tomorrow’s world v Dolomitih (http://www.planetmountain.com/english/gallery/img_d.php?keyID=34953). Gre za gromozansko lukno pod Marmolado, katere glavna odlika je več kot 30 meterska streha z eno najtežjih linij na svetu, A line above the sky, D15, ki jo je nedavno preplezal Tom Ballard. No, to naju seveda še ni zanimalo, želela sva se preizkusiti zgolj v najlažjih smereh plezališča. Ker je Mario tu že bil, mi prepusti možnost sajta najlažje smeri, to je Real steel D9. Z malce treme se podam noter (slišala sem vse sorte zgodbic, kako brutalna plezarija je tu, zato me je malce strah). Ampak devetka, kot vsaka slovenska do sedaj, in brez večjih težav sem jo posajtala, prav tako pa jo je brez težav zlezel Mario. Ker je pač naslednja najlažja smer ocenjena z D12, Fear index, se pač brez nekih pričakovanj podam vanjo, na izi, pogledat gibe. Na srečo je neka prijazna duša grife poznačila, zato mi le teh ni bilo potrebno iskati in branje smeri je enostavno. Gibi pa prijetno dolgi, na srečo pa se da na strojih praktično na vsakem mestu počivati. Tako lepo počasi delam gib za gibom, parkat pošteno napnem telo in se šele dva kompleta pod vrhom zavem, da jo lahko zlezem že v prvem poskusu. OK, pred sabo vidim dva zares dolga giba, zato fokus, dobro počijem z nogo zataknjeno v eno stansko lukno, stisnem še tistih par gibov in jeeej, prva D12ka se vda! 🙂 In to praktično na sajt (v resnici se temu ne sme reči tako, ker gre za podaljšek devetke, ki sem jo preplezala pred tem, vendar v glavi pa si vseeno tole zapišem kot sajt, saj se težave začnejo šele od devetke dalje). Za mano se v boj poda še Mario, ki je medtem dodobra prezebel pod steno. Pa mu žal tisti dan podlahti ne dajo in si smer prišpara za slednji dan. Ker meni pač ne preostane drugega, grem pogledat D13ke. Prva ki jo probam, je podaljšek D12, ki v štirih metrih strehe prinese tisto oceno in pol plusa… Pa so tisti trije gibi enostavno predolgi za premer mojih kril s cepini. Zato se rajši podam v Edge of tomorrow, D13, ki pa je samostojna linija, 30 metrov čistega stropa. V soboto pogledam vse gibe, nič nemogočega, le zdržati bo treba… V nedeljo se vrneva, Mario brez težav reši dvanajstko, jaz pa se mučim v trinajstki. Vesela sem, da sem v enem kosu prišla čez spodnjio polovico smeri (ki se mi je po gibih zdela težja), drugo polovico pa prišparam za naslednjič, ko bo forma še boljša. Nekaj fotk za začetek tule (https://drive.google.com/open?id=0Bx3sF9a6jDGVTnQzM29jSDgtRDg), bom pa galeriju updejtala takoj, ko Mario pošlje veliko zalogo foto in video materiala, ki ga je posnel. Suma sumarum – čim prej nazaj!!!