Kratek skok v Dolomite z Maticem Grojzdkom (AO Kamnik), katerega namen je bil uživaško, lagodno plezanje dolgih klasik. No, vsaj mislila sem, da bo tako… V planu sta bili dve dolgi klasiki sedme stopnje, zaradi nižjih temperatur sva si za prvi dan zastavila 600 metersko Constantini-Apollonio v drugem stebru Tofane. http://www.planetmountain.com/Rock/dolomiti/itinerari/scheda.php?lang=ita&id_itinerario=275&id_tipologia=38 Nekaj jutranje lenobe in čakanje naveze pred nama je bilo krivo za dokaj pozen vstop, šele nekaj po osmi uri. Prvi cugi so šli gladko in res je bila uživaška plezarija po orientacijsko nezahtevni poči, ki ji smer sledi praktično čez polovico stene. Precej klinov in še več mest za zatikanje, tokrat so veselo pele jebice, od frendov pa je bil največkrat zataknjen Matičev novi Totem cam po imenu Ante 😀 (za razliko od mojih imajo njegovi frendi imena po alpinističnih inštruktorjih). Potem pa prideva do prve strehe, po oceni najtežavnejšega mesta. Iz strehe je viselo polno starih, nacufanih gurten in šling, ki sva jih od tega mesta dalje imenovala puloverčki 😀 Zarinem jaz, pa me teža ruzaka potegne proti dolini, zato po puloverčkih potehničarim do štanta in potegnem nanj oba ruzaka. Potem je šlo prosto, za oba, ampak pošteno sem se namučila! Grifi in stopi marmornato gladki, nobene zaresne šalice in nekakšno tlačenje kolena v poko, da je šlo čez. Če je to VII+, potem v življenju še nisem splezala 8a-ja! Naslednja streha z oceno VII je šla gladko tudi z ruzakom na hrbtu, dolg gib izpod strehe na šalico, noge preko strehe in fjuuu čez. Potem pa prideva do zloglasnega previsnega kamina, iz katerega je binglajlo polno starih puloverčkov. Debelo pogoltnem slino, ker je zgledal zares skeri. Cug je na Maticu, hvalabogu. Spodnji del mu gre gladko, nato se zapleza preveč v levo, v neko votlino, iz katere mu štrli samo rit, po ritmu dihanja pa sklepam, da ga navija. Malce mu popustijo živci, ko ga vprašam, če je vzel s sabo tudi bivak vrečo 😀 Ob poskusu plezanja nazaj v kamin mu roke popustijo na marmornatih grifih, zato poskusim jaz. Izognem se tisti Matičevi lukni in zarinem naravnost po kaminu, ampak groza!!! Vse glako, noge drsijo, ni oprimkov. Desno pest zagozdim v poko, čeprav boli kot hudič, se ne vdam. Noge se nekako obdržijo na marmorju in z največjo težavo prebrcam čez. Če je to VI+, potem še v življenju nisem splezala 7a-ja! Maticu za mano gre gladko in nadaljujeva proti vrhu. Ure pa hitro tečejo in z grozo ugotoviva, da naju na vrhu čakajo še štirje cugi izhoda po Constantini-Ghedini. Pred nama pa džungla skale, katere največja nevarnost je, da se zaplezaš v neznano, saj prehodi izgledajo vsepovsod. Tu postanem živčna jaz. Smotrno se odločiva in splezava na drugo stran raza, tam pa z veseljem ugotoviva, da je pred nama le še nekaj makedama. Z zadnjimi fotoni svetlobe stopiva na vrh, sledi pa še dooolg sestop, katerega sem na srečo poznala še iz prejšnje ture v Tofani. Izžeta prideva do avta, pred nosom nama zaprejo kočo in ostaneva brez zasluženega piva, na srečo pa sta v mojem avtu ostali še dve steklenici jabolčnega cidra, ki prav tako dobro služi namenu 🙂 Zaradi utrujenosti seveda spremeniva plan za naslednji dan, namesto še ene dolge klasike v Cinah spanje do kadarkoližepač in plezanje karkoližepač. Zjutraj se na parkingu skompamo z dvama simpatičnima avstrijcema, ki komentirata, da imava dobro muziko (tu gre zahvala DJ-ju Maticu!). Midva utrujena, onadva z mačkom, se nekako najdemo na isti valovni dolžini. Ker Thomasu ni bilo do plezarije, Andreasa povabiva, če bi se pridružil nama. Odločimo se za nekaj res uživaškega, Andreas predlaga 300 mestersko navrtano Re Artu v Croda da Lago. Vstopimo pozno, ob 2 popoldan, da ne bomo pozni, Andreas organizira delo – Matic premetava štrike, Andreas varuje, jaz pa hitro vlečem cuge naprej. Na štantu kot nora pobiram štrike, saj oba soplezalca prestavita v peto prestavo, pri tem me navija bolj kot pri samem plezanju. Plezarija pa res fantastična, kompaktna šalčasta skala, ki omogoča zares fantastično gibanje. Na vrh pridemo v dobrih treh uricah, kar ni slabo za navezo treh v 11 cugih konstantne plezarije od 5c do 6b. Tako z Maticem popraviva grenak priokus počasnosti v smeri pretekega dne in si, upam da, tudi za nadaljevanje življenja zapomniva izvrstno avstrijsko zorganiziranost v navezi. Poleg super plezarije je bilo v tej smeri še obilo smeha in petja, zato se na vrhu vsi strinjamo z oceno – pure pleasure! 🙂 Za konec izleta pa še poslovilna žurka v našem novem domu – parkingu pod Tofanco, kateri se je pridružila še skupina poljskih gorskih reševalcev in italjanske natakarice iz planinske koče… Veselo je bilo, ni kaj! 🙂 Celoten izletek pa lajf, na katerega bi se z lahkoto navadila! 🙂