Andrejem Tomšetom sva se v sredo in četrtek podila po Julijcih. V sredo sva se odločila za Centralno smer v Velikem Draškem vrhu (600m, V+), kljub temu, da je že od spodaj zgledala slaba skala. Že začetne (lažje) raztežaje sva zaradi krušljivosti plezala počasi, v srednjem, najtežjem delu stene se je pa vse skupaj samo še potenciralo. Ključno mesto smeri, čez krušljive previse, je bilo edino dobro opremljeno s klini – tako zelo, da je prvi potehničaril gor, drugi poprusikaril. Drugače ni šlo. Za osem cugov sva porabila sedem ur in kljub temu, da je bilo večino težkega sveta že za nama, sva se odločila za sestop, ki je bil tudi prava avantura. Vsak poteg vrvi je sprožil plazove kamenja, enkrat se je zataknil štrik tako da sva ga morala reševati s prusikarjenjem, tik pred koncem abzajlov pa je ena skala meni uničila čelado. Dol sva prišla že v temi. Nimava želje da bi šla še enkrat v to smrdljivo smer.
Prespala sva na Vodniku (hvala Ani za klobase in pivo po koncu uradnega obratovalnega časa ), in ker sva v VDV pustila cca 11 klinov ter so nama ostali samo še profilci, sva bila za drugi dan prisiljena v izbiro lahke smeri. Splezala sva “Poševno smer” v Cesarju (III / I-II, 120m), na vrhu pa uživala v lepem razgledu na južno triglavsko pogorje. To je to zaenkrat!